Ozke ulice svetega hindujskega mesta Varanasi sploh med divalijem zahtevajo posebno pozornost in poskočnost pri prebijanju na želeni cilj. Med polnimi trgovinicami praznično razpoloženih nakupovalcev, ki lovijo zadnje divali popuste, in brzečimi mopedi s tudi po tremi potniki se je treba prebijati tudi med ovenčanimi in pisano porisanimi kravami, mrtvaškimi sprevodi, ki na zadnjo pot v sveto reko Ganges spremljalo umrle, in skupinami veselih otrok, oboroženih s kar zajetnim arzenalom petard.
»Vesel divali,« so ljudje na predzadnjo noč festivala sicer vsakodnevni pozdrav namaste zamenjali kar s praznično voščilnico. Dobra volja se je širila po mestu. Za izložbami so kupci barantali s prodajalci. »Danes morate nekaj kupiti, za srečo. Vsi so po nakupih. Da se počasti boginjo premožnosti in blaginje Lakšmi. To je dober, srečen dan za sklepanje dogovorov,« nas je v igro hitro potegnil voznik rikše. »Tisti, ki so informirani in si lahko privoščijo nekoliko več, kupujejo neposredno pri proizvajalcih, saj te na tržnici lahko hitro naplahtajo,« je nadaljeval in predlagal izlet v bližnji muslimanski predel mesta, kjer so pritličja večinoma zasedali krojaški obrati, predilnice svile in prodajalne blaga.
Nakupovalna norišnica
»Kar vstopite,« nas je v predilnico povabil mož za statvami, medtem ko je mirno opravljal filigransko delo. »Varanasi je poznan po preji svile. Tukaj delamo vse po preverjeni metodi in z najboljšim materialom,« je pojasnil. Medtem pa so se mikroskopsko tanke nitke počasi pletle v prelep vzorec zlate mandale na rdečem ozadju. »Dobrodošli,« nas je odprtih rok sprejel lastnik Jusuf in nam ponudil čaj. Nato je začel drugega za drugim kazati prelepe svilene šale. »Najprej vam pokažem razliko med ponaredkom in pravo stvarjo,« je pripomnil in rahlo zažgal najprej cenen plastični ponaredek in nato še enega od svojih šalov, ki smo ga iz množice izbrali sami: »Tale smrdi po plastiki, se stopi in strdi, svileni ima vonj po osmojeni dlaki in zogleni.«
Šalom, katerih cena se je gibala okrog 30 evrov, je sledila prelepa posteljnina, pa prti in sariji, tako da je bil pod trgovine hitro poln pisane ponudbe. »Ker je divali, vam takoj ponudim 12-odstotni popust, se pa ne pogajam,« se je nasmehnil. Po uspešno sklenjenem poslu smo nazdravili, stisnili roke in še malo pokramljali, dokler niso vstopili naslednji gostje. »Vsa Indija danes kupuje darila, predvsem oblačila in blago. Še jutri bomo odprti. Norišnica je.« Po potrošnji, ki se meri v desetinah milijard dolarjev, se čas divalija lahko kosa z zahodnimi božično-novoletnimi prazniki. Poleg nakupov po trgovinah naj bi blizu 200 milijonov spletnih uporabnikov letos naredilo samo za šest milijard spletnih nakupov in tako potrojilo lansko vsoto.
»Prižgi in takoj odvrzi«
Takoj za ovinkom nam je direktno v obraz eksplodirala naslednja vzporednica z našimi prazniki. Pok, blisk, šumenje v ušesih in otroško smejanje so naenkrat zazveneli po majhnem trgu. Skupinica se je razkropila in za našimi hrbti že pripravljala naslednjo potegavščino, medtem ko so imeli njihovi malenkost starejši kolegi že večje apetite po pokanju. Med seboj so zvezali več petard in sprožili verižno reakcijo, ki jo je nemudoma v daljnih odmevih potrdil v nekajsekundnih razmikih več ur se pojavljajoči ognjemet bolj ali manj posamičnih raket nad našimi glavami. Mimogrede, za pokajoče stvari gre v času divalija dodatnih 800 milijonov dolarjev.
Deček nam je hotel pokazati, kako se to dela, a se sam prestrašil pri vžiganju petarde, tako da ni počila. »Prižgi jo in takoj odvrzi,« je pokazal. In že je počila delno v dlani, na srečo zgolj pasja bombica, ki je le nekoliko osmodila konice prstov. Na srečo tukaj v uporabi ni bilo videti ali slišati močnejših različic petard, so pa zato nevarno s strehe proti strehi švigale ostale rakete in sosedom pri gostišču, pribežnikom iz Bangladeša, zaradi gorečih delcev celo osmodile streho. Vse naokrog so bleščečo sceno na vseh hišnih vratih dopolnjevale svečke in nas pospremile do naslednje dogodivščine. Naenkrat se je namreč za nami pojavila skupina moških, ki so ponosno nosili v pisana oblačila odetega mrtvaka. Eni naglas, drugi mrmraje so kot v trans zatopljeni ponavljali isto mantro, poslovilno, smo izvedeli kasneje.
Večni ogenj in mati Ganges
Skupaj z njimi smo se spustili v enega najsvetejših prostorov hindujske vere, ghat po imenu Manikarnika. Tukaj naj bi že tri tisočletja v svetem obredu kurili in nazaj v sveto reko Ganges vračali telesa preminulih. »Za hindujce je posebna čast, če zgoriš tukaj. Z večnim ognjem, ki ga varuje Dom Raja, ti je zagotovljena neposredna pot v nebesa,« je pojasnil eden od njegovih pomočnikov, del posebne kaste ljudi, ki skrbijo za obred kurjenja. Na dan v Manikarniki zgori kar okoli 200 do 300 trupel, ves proces se ustavi le za pol ure dnevno zaradi čiščenja, je nadaljeval. Naenkrat smo se zavedli, da smo obkroženi z grmadami gorečih mrtvecev, jasno pa nam je bilo tudi, od kod dim, ki se v soju večernih luči tako gosto vije nad mesto. »Bogati si lahko privoščijo več lesa in sandalovino, ki predstavlja posebno priznanje. Medtem revnejši nimajo niti dovolj za primeren požig,« je pojasnil. In dodal, da on skrbi prav za slednje, in izprosil donacijo za primerno slovo od njihove duše.
Pot nas je ob reki na koncu pripeljala še pred oder, kjer se je že zbralo na tisoče ljudi in nestrpno čakalo na začetek puje – skupne molitve in spremljevalnih dogodkov. Stotine lučk je zaplavalo po reki, verski pastirji so začeli svoje molitve, kmalu so jih zamenjali drzni požiralci ognja in spretne plesalke, ki so se zvijale ob zvokih tradicionalne indijske glasbe. Nekaj ur kasneje je tod le še poležavala truma spečih in utrujenih romarjev, ki so se naslednji dan zbudili v praznično jutro in si telo ter dušo okopali v »materi Ganges«. Praznovanj še ni bilo konec, saj je ceste zavzela kilometrska parada. Kot dame urejene kamele, plešoči Šiva, kočija z božansko družino in petarda v rikši, ki je sprožila bliskovito reševalno akcijo in še hitrejši umik, so nas pozdravili v slovo in tako zapečatili divjo izkušnjo indijske letne premene, ki jo vsako leto praznujejo konec oktobra ali v začetku novembra kot posvetilo koncu poletne žetve in zmagi luči nad temo.
