Avtorja hipoteze, da je rak posledica smole, Cristian Tomasetti in Bert Vogelstein sta v članku, objavljenem januarja letos v reviji Science, utemeljevala, da je rak predvsem posledica vgrajenih procesov v celicah, na katere ne moremo vplivati. Ti notranji dejavniki naj bi bili glavni dejavnik za razvoj raka, ne pa zunanji dejavniki, kot je izpostavljenost strupenim snovem in sevanju, kot je veljalo doslej. To pa seveda postavlja pod vprašaj sedanje strategije boja proti raku, med katerimi je eden osrednjih stebrov prav preprečevanje nastanka raka.
Napake pri delitvi celic
Matematik Cristian Tomasetti in raziskovalec raka Bert Vogelstein z Univerze Johnsa Hopkinsa v Baltimoru v ZDA sta izračunala razmerje med številom delitev izvornih celic in tveganjem za razvoj raka ter odkrila povezavo: več ko se v nekem tkivu v življenju zgodi delitev izvornih celic, večje je tveganje, da se bo v njem razvil rak. Naše celice se namreč redno obnavljajo z delitvijo starih celic. Pri tem obstaja tveganje, da se bo DNK nepravilno prekopiral v novo celico, to pa vodi v mutacije, ki prispevajo k razvoju raka.
Raziskovalca sta ugotovila, da je mogoče samo tretjino tveganja za razvoj raka pripisati dejavnikom iz okolja in predispoziciji za razvoj raka, s katero se posameznik rodi. Večina raka nastane zaradi smole – naključnih mutacij genetskega materiala pri delitvi normalnih izvornih celic. Čeprav so nekatere vrste raka močno povezane z dejavniki iz okolja (denimo rak jeter, ki ga povzroča okužba s hepatitisom C, in rak pljuč kot posledica kajenja), je bilo mogoče nastanek drugih vrst raka razložiti z okvarami pri delitvi celic.
Pri teh vrstah raka bi bila zgodnje odkrivanje in zdravljenje učinkovitejša strategija kot preventivni ukrepi, s katerimi se poskuša zmanjšati okoljske dejavnike, ki so povezani z razvojem nekaterih rakavih obolenj, menita avtorja.
Močan vpliv zunanjih dejavnikov
S takim sklepom pa niso zadovoljni raziskovalci raka na Univerzi Stony Brook v New Yorku. »Avtorja predpostavljata, da sta variabli – notranji dejavniki celične delitve in zunanji dejavniki okolja – povsem neodvisni druga od druge. Kaj pa če izpostavljenost zunanjim dejavnikom vpliva na hitrost delitve celic, kot je na primer pri izpostavljenosti sevanju?« je povedal Yusuf Hannun za revijo Nature.
Njegova ekipa je uporabila druga dokazna sredstva: epidemiološki podatki, ki povedo, koliko ljudi zboli za rakom, namreč kažejo, da se pri osebah, ki se preselijo z območij, kjer za rakom zboli majhen delež prebivalstva, na območja, kjer za rakom zboli več ljudi, tveganje za razvoj raka poviša in se izenači s tveganjem, ki je značilno za njihov novi dom. Prav tako so raziskali vzorce mutacij, ki so značilni pri posameznih vrstah raka: ultravijolična svetloba denimo pusti pri mutacijah DNK zelo jasen podpis. Ugotovili so, da so mutacije, do katerih pride med celičnimi delitvami, redko tako težke, da povzročijo raka. V skoraj vseh primerih pa je razvoj raka sprožila navzočnost zunanjih dejavnikov, kot so karcinogene snovi in drugi okoljski dejavniki, pa čeprav le v omejeni meri. Procesi celične delitve po njihovem mnenju prispevajo le manjši delež tveganja, da bo posameznik za časa življenja zbolel za rakom – le 10 do 30 odstotkov. Obrnjeno, tveganje za razvoj raka je močno povezano prav z okoljskimi dejavniki.
Preventiva ostaja
Strokovnjaki za preventivo te ugotovitve pozdravljajo, saj se bojijo, da bi javnost, predvsem pa tisti, ki zagotavljajo denar za znanstvene raziskave, lahko pomislili, da so pri raku preventivni ukrepi nepotrebni. Kritik hipoteze smole John Potter iz Centra za raziskovanje raka Freda Hutchinsona iz Seattla v ZDA je za Nature opozoril, da ti sklepi prinašajo dvom, ali je sploh primerno, da trošimo energijo za to, da bi rakava obolenja zajezili s preventivnimi ukrepi.
Edward Giovannucci iz Šole za javno zdravje na Harvardu v Bostonu pa odgovarja: »Če ne kadite, se tveganje, da boste zboleli za rakom pljuč, skokovito zmanjša. Kaj potem, če je vaše tveganje, da boste zboleli za tumorjem na medenici, celo manjše, ker se tam celice manj delijo?«
