Skupini Most, ki bi ji – tudi zaradi notranje razslojenosti – težko rekli stranka, je zaradi nezmožnosti dveh velikih strank, HDZ in SDP, da zagotovita parlamentarno večino, je vloga odločilnega dejavnika padla v naročje nepričakovano in jo ujela nepripravljeno. Že samo vztrajanje pri oblikovanju strokovne nadstrankarske tripartitne vlade, Mosta s povsem nekompatibilnima SDP in HDZ, je pokazalo, da ali voditelji Mosta v svojem idealizmu in naivnosti ne vidijo hrvaške stvarnosti ali pa so stopili v prevelike čevlje političnih intrig, manipulacij in trgovanja in se pri tem povsem izgubili.

Z neskončnimi pogajanji zdaj z levo, zdaj z desno opcijo in potem z obema skupaj, zdaj o programih in nujnih reformah, potem pa o mandatarju in ministrih, z večkratnimi trdnimi napovedmi, da je dogovor dosežen enkrat z eno, drugič z drugo stranjo, je Most postopoma izgubljal verodostojnost in ugled načelne stranke. Pa tudi ljudi, ki so v stranki od samega začetka. Igre toplo-hladno so se najprej naveličali trije poslanci in izstopili iz Mosta, nato se je poslovil eden od ustanoviteljev stranke in operativcev Branimir Karačić, preostali pa so se začeli nagibati v levo in desno. Vse pogosteje se je govorilo o številu ministrskih položajev, čeprav je Most vstopil v pogajalski labirint z geslom, da jih zanimajo reforme in ne fotelji. Tudi vodja Mosta Božo Petrov, ki mu ni uspelo priti v parlament niti v svoji volilni enoti (Metković), se ni ravno trudil z demantiji izjav, da so se z Milanovićem (SDP) dogovorili, da bo sam prevzel premiersko funkcijo.

Nacionalni svet Mosta ni bil enoten, s kom v vlado, če tripartitna opcija odpade, sam Božo Petrov pa je s težavo skrival, da ga vleče k HDZ, kamor ga je potiskala tudi hrvaška katoliška cerkev. Ko pa je končno padla odločitev za sodelovanje in vodenje države s HDZ, se je ta cerkvi takoj oddolžil z izjavo, da bo, ko bo na oblasti, naredil vse, da povrne katoliški cerkvi položaj, ki ji pripada?!

Mogoče Božo Petrov misli, da mu je uspelo prelisičiti stare strankarske mačke in da mu bo uspelo v celoti uresničiti programska načela Mosta. Mimogrede, nekatera so sila naivna in populistična, če ne celo škodljiva, kot je denimo napoved, da bo Hrvaška kljub odklonilnemu stališču EU spet razglasila ekonomsko ribolovno cono, da bo ukinil drugi pokojninski steber ali uvedel »plazečo se inflacijo«. Streznitev bo prišla kmalu. Obe veliki stranki sta bili pripravljeni pogoltniti tudi živo žabo, pristali sta na prav vse, kar so si v Mostu zamislili in naknadno tudi izmislili, samo da bi dobili v roke vsaj del vajeti. Zelo naivno pa bi bilo pričakovati, da bo HDZ v nadaljevanju pristal na vlogo poslušnega kimavca in parlamentarnega glasovalnega stroja, ki bo potrdil vse, kar zraste na Mostovem vrtičku. Tudi SDP tega ne bi počel, če bi pristal v vladajoči koaliciji. Božo Petrov je uspešno preplaval politične brzice. Na vrsti je mandatar Tihomir Orešković, uspešni hrvaški poslovnež, ki bo na lastni koži občutil, da voditi hrvaško državo ni tako preprosto kot voditi veliko podjetje, pa čeprav so ga pričakali z zagotovili, da hrvaški državni vrh še nikoli ni bil tako enoten.