»Ljubljana je tako imenovano mesto v obliki zvezde, kar je najprimernejša oblika mesta za trajnostni razvoj. V krakastem mestu so namreč urbanizacija in vse dejavnosti razvite ob koridorjih železnice in vpadnic. To pomeni, da ne potrebujemo nobenih milijonskih investicij v nove tramvaje. Vso infrastrukturo namreč že imamo, razen urejenih postajališč,« pravi podžupan Mestne občine Ljubljana prof. Janez Koželj.
Ljubljanske postaje in postajališča so, kot smo jih opisali v nedavni reportaži, ena velika žalost: nimajo nadstrešnic, stranišč, ne premorejo avtomatov za nakup vozovnic, so zanemarjena in nevarna. Klopi, koše za smeti in table z voznim redom so namestili šele letos. Pri SŽ se venomer izgovarjajo na državo, češ da jim kot lastnik javne železniške infrastrukture zagotavlja malo denarja za nadgradnjo in vzdrževanje postajališč.
»Kriva je seveda država, ker ne izvaja regionalne politike integralnega prometa. Ves upravni aparat dela, da nič ne naredi. A če bi SŽ pritiskale na ministrstvo za infrastrukturo, ki ga vodi Peter Gašperšič, bi se še kaj izcimilo. Tako pa še svojih projektov ne realizirajo,« opozarja Koželj in s prstom kaže na natečaj povabljenih arhitekturnih birojev za projektiranje zavetišč na postajališčih. »Po dolgoletnih pregovarjanjih smo z Društvom oblikovalcev Slovenije sestavili komisijo, v kateri so bili tudi urbanisti mestne občine in predstavniki SŽ. Leta 2010 smo izbrali arhitekturno rešitev, ki jo je pripravilo podjetje Tekton iz Ljubljane. A do danes še nobeno postajališče nima nadstrešnice,« je ogorčen ljubljanski podžupan.
Koželj pravi, da je nič kolikokrat uradno in neuradno moledoval pri direktorjih SŽ, a zaman. »Da bi vsaj eno zavetišče uredili, recimo tisto na Vodmatu, ker hodijo številni potniki na preglede na očesno kliniko. Pa ker bomo prihodnje leto zelena prestolnica Evrope, da ne bo sramote. Nedavno sem to misel osebno prenesel direktorju SŽ Dušanu Mesu. A ne pomaga, čeprav gre za male denarce. Steklena hiška z nekaj aparati pa res ne more stati veliko, kajne?« se jezi profesor arhitekture.
V Vnanjih Goricah čakajo in ne dočakajo
Nič boljših izkušenj nima župan občine Brezovica Metod Ropret, ki je na upravljalca javne železniške infrastrukture pred šestimi leti naslovil pobudo za gradnjo postajališča v Vnanjih Goricah. »Vse se premika po polžje. Njihovi odgovori so vselej enaki: delamo, premikamo, a ne premakne se nikamor, čeprav imajo zemljišče, zagotovljen denar v proračunu, vse. Le projekt morajo pripraviti in ga realizirati. Kakršen koli že je razlog, da se vse skupaj tako vleče, je nesprejemljiv,« je poudaril Ropret. Po njegovih informacijah se trenutno na upravni enoti pridobiva gradbeno dovoljenje, zato upa, da bo projekt v kratkem vendarle pod streho. Glede na izkušnje pa si ne upa niti pomisliti, koliko časa bo trajala šele odstranitev obeh nevarnih nivojskih železniških prehodov v občini, saj gre v tem primeru za malo večji in dražji projekt.
»Če bi me vprašali pred enim mesecem, kaj menim o sodelovanju s SŽ, bi odgovoril, da je to živa katastrofa. Nazadnje smo se z njimi pogovarjali še v času prejšnjega župana Boštjana Riglerja, torej pred osmimi leti. Takrat je bilo veliko obljub, veliko grmenja, a nič dežja,« se spomni župan občine Škofljica Ivan Jordan. Zdaj upa, da je pri SŽ zavel nov veter. Pravi namreč, da so ga pred dobrim mesecem celo sami poklicali, v kratkem pa naj bi šli na ogled zemljišča, kjer naj bi postavili postajališče na Lavrici. »Zemljišče že imamo, prav tako je postajališče umeščeno v občinski prostorski načrt. Tudi povezovalno cesto med naseljem in bodočo železniško postajo smo že uredili. Treba je samo še zgraditi postajališče. Imam občutek, da imajo pri SŽ nekaj denarja in da želijo sodelovati,« je optimističen škofeljski župan.
Kakšne storitve neki?
Pri SŽ pravijo, da so letos za vzdrževanje postaj in postajališč na območju Ljubljane porabili dobrih 52.000 evrov, s podobnimi zneski za vzdrževanje pa so operirali tudi v preteklih letih. »V znesek so zajeti stroški čiščenja in urejanja okolja, urbana in informacijska oprema ter druga vzdrževalna dela. Niso pa všteti stroški elektronskih sistemov za obveščanje potnikov in obratovalni stroški, kot so stroški za razsvetljavo, ogrevanje čakalnic na postajah, vodo, kanalščino, odvoz smeti in drugo,« so pojasnili pri SŽ.
Na direkciji za infrastrukturo pa so se pohvalili, da so letos v sklopu del na območju ljubljanske urbane regije tlakovali in asfaltirali perone, namestili novo peronsko razsvetljavo, namestili koše za smeti, klopi, vitrine za vozne rede ter napisne in usmerjevalne table. Mar res?
Papir prenese marsikaj, sami pa smo na postajališčih opazili bore malo od zgoraj naštetega. Da o urejanju zelenic in odstranjevanju plevela ter zasajevanju in vzdrževanju cvetličnih nasadov in korit, kar naj bi po navedbah direkcije za infrastrukturo sodilo v osnovna vzdrževalna dela na postajališčih, niti ne izgubljamo besed. Direkciji se je med drugim zapisala še ena smešnica: »Z izvedbo vzdrževalnih del se zagotavlja normalno obratovanje ter posledično zadovoljstvo potnikov s storitvami na potniških postajah in postajališčih.« Zadovoljstvo? Kakšne storitve neki?
»Če se ne bi redno vozil z vlakom, ne bi verjel. In kaj vidim? Katastrofo. Celo na glavni postaji je na peronu vozni red v razbiti vitrini, zakrpani z navadnim selotejpom. Pri tem se SŽ ne morejo izgovarjati na državo, to je nemarnost do potnikov, javnega prevoza, do kulture na splošno,« je kritičen Koželj, ki poudarja, da se vsa Evropa vozi z vlakom, pri nas pa ne moremo postaviti nadstrešnic, ki jih premorejo celo v Zimbabveju.
