Dejstvo je, da so tipične dunajske jedi povezane z zimo. S pražencem, prestami, kostanjem, vročimi klobasami, punčem, kuhanim vinom… Tudi za dunajski zrezek, pečena rebrca in govedino iz juhe velja, da imajo boljši okus pozimi kot v vročem poletju.
Deset tisoč evrov za pravo kuhinjo
Pa se Dunajčani in turisti prehranjujejo bolje, kot to počnemo v Ljubljani? Niti ne, bi lahko ocenili po našem zadnjem krajšem obisku na severu, pravzaprav je največja razlika v prestižnih hotelih in restavracijah, ki jih običajen gost težko obišče, ker nima dovolj denarja. Poglejmo primer: hotel Palais Coburg za letošnje novoletne dni ponuja štiri nočitve, štiri zajtrke, eno večerjo v njihovi restavraciji, ki ima Michelinovi zvezdici, prevoz po mestu in dve vstopnici za novoletni koncert. Cena? Za večino zemljanov nedosegljivih 10.000 evrov.
Dunaj ima dve restavraciji, ki imata dve Michelinovi zvezdici, omenjeni Coburg, kjer je pametno za večerjo imeti 200 evrov, pa še kak stotak za pijačo. In Steirereck, ki je nekaj cenejši, se pa lahko ob dveh zvezdicah pohvali s podatkom, da ga svetovni kritiki uvrščajo med 20 najboljših restavracij na svetu. Jasno, vsaj v Coburgu imejte s seboj kak suknjič ali kravato, saj gre navsezadnje za lokal najvišje ravni. Pri Coburgu je treba omeniti še dejstvo, da gre za največjo vinsko klet na svetu, ko govorimo o restavracijah, kar še posebej dvigne ceno njihovih vinskih degustacij, ki jih navadno pripravljajo jeseni. Ja, tudi po 20.000 evrov na osebo vas bi stala večerja z najboljšimi letniki bordojskih vin. In zakaj pravimo bi? Skoraj gotovo vam ne bo uspelo rezervirati mize, saj je spektakel v osnovi prirejen rednim gostom palače.
Toliko o nedosegljivih dunajskih zgodbah, a obisk Dunaja je lahko prijeten kulinaričen dogodek. Tudi za tiste, ki nimamo neomejenih možnosti.
Plachutta ali Schilling
Na Dunaju v primerjavi z našimi mesti ni veliko prepovedanega. Celo v najboljših lokalih je dovoljeno kaditi in celo najbolj urejeni ljudje se ne obremenjujejo s tem, da že v zgodnjih urah spijejo kozarec piva ali vina. Je pa zato težko priti v najboljše lokale. A pravi Slovenec bi moral vsaj enkrat v življenju obiskati gostilno Plachutta v samem centru mesta, nedaleč stran od slikovite Štefanove cerkve. Ponudba je pravzaprav enostavna, na začetku ponudijo gosja jetra ali tatarski biftek, potem skuhajo govejo juho z rezanci iz kosa mesa, ki ga pokažete na priročnem zemljevidu krave. Meso, ki se je skuhalo, kakih 40 dekagramov, pojeste v družbi zelenjave iz juhe in hrena. Sledi jabolčni zavitek in račun – kakih 40 evrov na osebo. V Plachutti so jedli vsi, ki kaj pomenijo na tem svetu, od Toma Jonesa do Woodyja Allena, ameriški predsedniki, ruski politiki, Nobelovi nagrajenci, da o naših diplomatih niti ne govorimo. A če odromate na Dunaj, priporočamo, da v Plachutto pokličete vsaj dva dni prej.
Podobnih lokalov je na Dunaju še nekaj, nekateri so bolj, drugi manj slavni. Naši novinarski druščini so obveščevalci priporočili gostilno Schilling, sumljivo postavljeno v predel rdečih luči in zatemnjenih oken. In jasno, bili smo navdušeni, za kakih 30 evrov na osebo, čeprav smo morali tudi tako zakajeno in staromodno gostilno prej rezervirati. Obetali so veliko ocvrtih stvari. Seveda so pripravili staro dunajsko juho z govedino z zelenjavo. Te tople jedi je bilo kak liter na osebo. Za dva evra pač. Hvalijo se z največjim dunajskim zrezkom na Dunaju, v tistih krajih ga ponujajo s kislo krompirjevo solato. Imajo seveda tudi jetra in telečji golaž, vinsko karto bolj povprečnih (avstrijskih) vin in nekaj šampanjcev, cmoke in klobase, predvsem pa posebno nasitne krompirjeve njoke ali lulke z naribanimi lešniki in hruškovim kompotom, vse skupaj potreseno s sladkorjem. Bomba.
Meinlova vinoteka in hipsterski bistroji
Morda ni slabo, če človek po takšni hrani lahko počije, najraje v kakšni vinoteki, in treba je priznati, da tudi v številu vinotek na prebivalca Dunaj zelo prekaša Slovenijo. Dobili smo še zadnjo mizo pri kavarnarju Juliusu Meinlu, v vinoteki, ki ima vse, kar si človek želi, in še več. Če hočete, dobite kozarec vina za evro ali dva, če si želite več, imajo del (francoske) ponudbe pod ključem, za vsak slučaj. Naročili smo kozarec štajerskega vina in tatarski biftek ter začeli uživati v dejstvu, da smo dobili zadnjo mizo. To, kar je pri nas običajno, je na Dunaju srečno naključje.
V zadnjem času pa je na Dunaju podobno kot pri nas nastalo nekaj manjših bistrojev, ki se poskušajo uveljaviti z manjšimi porcijami, s simpatičnimi malicami, kjer je več vegetarijanskih in modernih ljudi. Prvi, ki smo ga pregledali, je bil Ulrich, kjer za 11 evrov kuhajo kosilo: juho, glavno jed in sladico. Imajo nekaj bolj povprečnih vin, po 4 evre za kozarec, majhne stole in mize, ki naj bi nakazovali hitre odhode. Poješ, popiješ in greš. A kaj, ko je bila juha brez okusa in prigrizki nedomiselni. Tudi plošče, ki naj bi bile podobne hrustljavkam v ljubljanski Zvezdi, so bile borne.
Drugi lokal podobnih bistrojskih kakovosti je Joseph. Nastal je kot moderna pekarna in napredoval tako, da na majhne mize niti ne dajo kruha. Strežejo pa recimo kokosovo cvetačno juho z mandlji po azijsko in po drugi strani njoke z govejim golažem. Vse v majhnih porcijah. In zato so tudi cene sprejemljivejše. Kosilo stane 14 evrov. Lokal je podobno kot Ulrich malce neudoben, naši prišepetovalci pa so v en glas zatrdili: to so lokali za hipsterje. In kaj je s kruhom, ki je bojda najboljši na Dunaju? Res, da ga niso prinesli k mizi, smo ga pa lahko kupili ob odhodu.
Dunajski, rebrca in praženec
Dunaj že dolga leta slovi po izjemni mednarodni kuhinji. Pa ne govorimo samo o restavracijah, ki so v jugoslovanskih ali turških predelih mesta. Dejstvo je, da je na Dunaju ena najboljših italijanskih restavracij na svetu Fabios. Ali pa ruska restavracija Wladimir ali pa korejska Kim kocht, da o kopici kitajskih, indijskih, vietnamskih in celo madžarskih lokalov niti ne govorimo… Ampak zdi se, da so dunajski gostinci najboljši v klasičnih, tudi prestižnih restavracijah in v predbožičnem ozračju na stojnicah. Drugače rečeno, če se človek prebije tako visoko na sever, ne sme iskati bistrojev in indijskih restavracij, ampak klasično dunajsko kuhinjo. Morda običajnim jedcem ne bo uspelo videti novoletnega koncerta ali obiskati kakega gala plesa, a za golaž, dunajski zrezek, rebrca ali cesarski praženec znajo poskrbeti tudi po cenah, ki so nižje kot v Sloveniji.
