Naslovu razstave Krize in novi začetki, ki se loteva glavnih pojavov in razvojnih teženj sodobne umetnosti, je botroval razmislek o skupnih imenovalcih zadnjega desetletja. To so bili zagotovo soočenje s svetovno finančno krizo leta 2008, zmanjševanje sredstev za kulturo v državnem proračunu, ukinitev kulturnega ministrstva leta 2011, pa leto pozneje velike protivladne demonstracije, letos pa se borimo s tako imenovano migrantsko krizo, pred nami kronološko razgrne dejstva Bojana Piškur, ena od treh kustosov zadnje letošnje razstave v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. »Umetniki so se ob vseh teh krizah tako na globalni kot na lokalni ravni zelo angažirano odzvali. S krizo se umetnost ne ustavi, vsi tovrstni antagonizmi odpirajo nove umetniške izzive,« ugotavlja kustosinja.
S krikom proti apatiji
Umetniki, tokrat jih razstavlja kar petinosemdeset, se tako v svojih delih kritično, pogosto ironično in celo igrivo borijo proti apatiji in občutkom nemoči. Kustosi razstave, ob Piškurjevi še Igor Španjol in Vladimir Vidmar, del niso ločevali po medijih (film, strip, arhitektura, oblikovanje, fotografija…), temveč so umetnine povezali v tematske sklope. Tako je prostore MSUM zavzela denimo družbenopolitična problematika, ki obiskovalce nagovarja že v stripu Andreja Štularja Evropa umira, nastalem po pesmi Srečka Kosovela. Problematiko med drugimi poglabljajo dela Nike Autor in kolektiva IRWIN, ki se posveča vprašanjem migracij in azila.
Delavskega izkoriščanja in neenakosti ter marginalnih skupin se zelo direktno dotikajo Maja Hodošček, Andreja Kulunčić in Franc Purg. »Na malo bolj simbolni ravni so omenjenim motivom posvečeni tudi projekti Bojana Gorenca in Arjana Pregla ter performans Irene Tomažin, ki priča o tem, da nam v današnji situaciji preostane le še krik,« razlaga Piškurjeva.
Potencial za prihodnost
Na razstavi je mogoče videti tudi predstavitve ustvarjalcev, ki delajo z zastarelimi materiali in na tak način govorijo o paradoksih sodobne potrošniške družbe, denimo Uroša Potočnika in Lenke Đorojević. Nekateri avtorji so obenem na novo interpretirali Marxov Kapital, drugi so šli v smer socialno angažiranega urbanizma, tretji so se lotili grafičnih vizualizacij znanstvenih raziskav in jih vnesli v kontekst umetnosti…
Po prvih treh preteklih postavitvah, namenjenih posameznim desetletjem (prva je zajela obdobje 1975–1985), je sedanja četrta najobsežnejša, a se je bilo po besedah kustosa Igorja Španjola pred razstavo kljub temu smiselno vprašati, ali jo sploh potrebujemo, saj je bila umetnost zadnjega desetletja nemara zadostno reflektirana. »Pregled del je pokazal, da se je vendarle zgodilo ogromno. Leta 2005 se je končala prva etapa boja za uveljavitev sodobne umetnosti v slovenskem okolju, zato so predporodni krči za nami. Na razstavi so eno ob drugem postavljena dela širokega generacijskega kroga umetnikov, ki se istih vprašanj lotevajo na zelo različne načine. Vrste novih prijemov se ne da več tako jasno opredeliti, očitne razmejitve med zasebnimi in javnimi zgodbami ni več, reševanje vprašanja forme medija ne more biti več ločeno od družbenega in političnega prostora. Vsako delo je nekakšen družbeni rebus – da bi ga rešili, moramo vložiti nekaj intelektualnega napora, a se to obrestuje in priča o potencialu, ki ga ima ta umetnost za prihodnost,« sklene Španjol.
