Zadnje leto zadnjega mandata je pred durmi, v zgodovino je treba oditi ovenčan s slavo (Nobelovo nagrado je dobil, še preden je v ovalno pisarno preselil fikus), a kaj, ko tam daleč neki Vladimir, nekdanji Kagebejev osrednji uradniček v Vzhodni Nemčiji, navdušuje svetovne seniorje pa tudi mladež in celo skrajno desne stranke z objemanjem sibirskega tigra, potapljanjem za (nastavljenim) skritim zakladom, vožnjo z nadzvočnim letalom, bombardiranjem Sirije in borilnimi veščinami, da prvi temnopolti predsednik ZDA ne pride do izraza, pa četudi bi ubil Dartha Vaderja v Vojni zvezd.
Da otrokom v vrtcu bere pravljice, da ženi Michelle pomaga pri ozaveščanju Američanov o pridelavi zdrave hrane na balkonskem vrtičku (kar je itak misija nemogoče) in si izmišljuje nove in nove oblike pomoči revnim v ZDA, kar bogati in revni itak soglasno zavračajo, kratko malo ne zadošča, da bi Vladimirja potisnil stran od soja žarometov. Nekaj izjemno odmevnega si je treba omisliti, da se bo Obama za vekomaj vtisnil globoko v spomin svetovne javnosti, pa se mu pri tem ne bo treba razstreliti sredi vojaškega sedeža Islamske države. In so našli dobro plačani eksperti za PR nekaj, kar bo zasenčilo tistega ruskega bahača. V dobro vetrovko, najboljše planinske čevlje, spodnje perilo za izjemne zimske razmere in himalajske rokavice so našemili Obamo in ga poslali s strokovnjakom za preživetje v najhujši divjini Bearom Gryllsom obiskat aljaški ledenik, ki (tako kot večina ledenikov) izginja v toplogrednem pokrovu. Da vidi svetovna javnost, koliko tvega predsednik Obama, samo da bi posvaril zemljane pred samouničenjem, kamor jih vodi hlastanje po dobičku.
Nekako so se dogovorili, da Obami ni bilo treba piti lastnega urina, kar morajo pred televizijskimi kamerami početi udeleženci Gryllsovih ekspedicij skozi divjino. Toda, dragi moji, ne gre spregledati, da je moral piti čaj iz vode talečega se ledenika in tam najdenega lišaja; da je moral pojesti kos lososa, ki ga je ob reki pustil presiti medved: da je moral spati na trdem; da je tvegal, da ga požre kakšen grizli, nezadovoljen z njegovo zunanjo in okoljsko politiko; da ga skuhajo domorodci, ker ni preprečil naftnim družbam uničevanja Aljaske; da ga pijani Inuit povozi s snežnimi sanmi. Vse to in še marsikaj bolj krutega je moral prestati Obama, da bi dokazal pristnost svoje skrbi za okolje in Putina sklatil s prestola pravega dedca.
Ta podvig je bil tako nevaren, da je predsednika moralo skrivoma spremljati nekaj sto specialcev iz vrst Cie, Aljasko je preletavalo nekaj deset do zob oboroženih helikopterjev, za vsakim drugim drevesom je prežal ostrostrelec in vse, kar je moral Obama zaužiti v divjini, je najprej zaužila skupina pokuševalcev, da slučajno ne bi prišlo do neprijetnih prebavnih motenj. Bili so tam rešilci, oklepna vozila, rakete kratkega dosega, tajnice in biografi, kamere in fotoreporterji. Tako tvegane avanture si niti Putin ne bo mogel privoščiti. Pa so zmagali!
