Prav sinteza vseh referenc, ki jih ni malo in so z vseh zornih kotov impresivne, je bila tista, ki je zahtevala veliko več. Ne moremo sicer zanikati, da muzike Ebony Bones po »načrtih« afrobeata ne zvenijo dinamično privlačno, a morajo biti tako tudi izvedene, ne pa imeti zategnjeno ročno zavoro, kakor je bilo to skozi ves koncert. Učinek, če temu lahko sploh tako rečemo, je bil prav nasproten od pričakovanega: Ebony Bones so mučili sebe in nas v dvorani, edino dinamiko na koncertu pa so razvili s preoblačenjem pevke Thomas. Tudi v trenutkih, ko so prepričali, da je zadaj morda nekaj več, da bi se špil morda znal razviti, so kmalu zapadli v izvedbeno malodušje in med obče uporabne disko klišeje, na katere smo že kar malce pozabili – s koreografskimi inštrukcijami ali brez njih. Tu pa tam je bilo sicer zanimivo poslušati, kako (stari) novi val zazveni skozi sodobne matrice, kako se nekdanja zvočna »ikonografija« sooči z nekaterimi sodobnimi izzivi, vendar so bile te izkušnje preredke, da bi z njimi vred ves koncert lahko označili kot korekten. Če smo malce zlobni, lahko celo rečemo, da je nastop dosegel svoj namen, saj nam je omogočil druženje zunaj dvorane po tistem, ko smo se hitro naveličali neaktivnih (z)godb ter se nekajkrat vrnili v dvorano zgolj zavoljo tega zapisa. Skratka, Ebony Bones bodo morali še veliko delati pri živem nastopu, da bodo upravičili tisto, kar slišimo na studijskih posnetkih, zlasti na zelo posrečenem albumu Bone To My Bones. Da bom (morda) naslednjič lahko porabil naročeno kvoto znakov v bolj optimističnem tonu.

Kritika Ebony Bones koncert