Michael Timmins, Cowboy Junkies: Včasih pesmi namerno pozabim, da se lahko čez čas k njim vrnem

Nobene posebne ali zlovešče simbolike ni zadaj. V naših krajih je dan prej, noč čarovnic, veliko pomembnejši praznik od dneva mrtvih, saj je že od nekdaj vse podrejeno potrošništvu in kičasta kultura noči čarovnic po tej plati izrazito odstopa od večine drugih praznikov.

Vemo, da postaja ameriška kultura kot način življenja dominantna. Ne samo v Kanadi, kjer nas od ZDA loči samo državna meja, tudi na drugih celinah je tako. Celo na Kitajskem, četudi se je še vedno močno otepajo. Skoraj v vsaki vasi je že najti Burger King ali KFC… Upirajo se le zelo redki, pa še tam so razlogi prej religiozne narave kot kaj drugega. Med našimi potovanji po svetu, tudi v Italiji, kjer smo se nazadnje srečali, opažamo vse manj razlik v mestih. Na podeželju še, v mestih, zlasti v novejših četrtih, pa tega ni več. Nekje sem pred časom zapisal, da na prvi pogled težko ločim ulico v Los Angelesu, Madridu ali Berlinu, vsi pa vemo, kakšno in kako različno kulturno in poselitveno ozadje imajo ta mesta.

Mislite, da beležim slike sveta, katerega pestrost izginja pred našimi očmi? Hm, dobro vprašanje. Morda, vendar se do tega trenutka nisem zares vprašal, kaj me žene pri pisanju tega dnevnika. Ali kaj me žene, da sem na blogu začel razlagati vzgibe, ki so me vodili pri pisanju pesmi. Ni prvič, da sem nekaj začel ustvarjati povsem nagonsko, brez neke jasne strukture ali vnaprej usmerjene ideje. Začetki Cowboy Junkies, pravzaprav že raziskovanja pred oblikovanjem benda (Hunger Project, op.p.) so povezana izključno s tem. Ta radovednost, sicer nekoliko manj kot nekoč, je še vedno prisotna. Na trenutke se umakne letom primernemu zdravemu premisleku, a ni povsem izginila iz mojega oziroma našega repertoarja. Najlepši primer tega je štiridelna serija Nomad Series.

Res je, gledano po umetniški plati pisanje dnevnika jemlje čar naši glasbi, vendar smo ali sem, ker pisanje pade večinoma name, mimo tega samo človek, ki na različne načine preživlja prosti čas. Tega je na poti med dvema prizoriščema toliko več, saj ni več tistega nekdaj pionirskega hrepenenja ali pričakovanj, ko smo komaj čakali, da se odpravimo na turnejo. Po skorajda tridesetih letih in neštetih kilometrih bolj ali manj enih in istih srečanj in obrazov ga je zamenjalo zadržano udobje in eno rutino je zamenjala druga, to je zapisovanje občutkov in videnj s poti. Tako smo in tudi ostajamo v stalnem stiku z našimi poslušalci. Svetovni splet je namreč pomembno promocijsko in prodajno orodje, ki ga ne smemo zanemariti. Z njegovo pomočjo posredujemo informacije o nas, ki jih želimo deliti z javnostjo. Druge ostanejo za zaprtimi vrati. Prav tako jim po spletu lahko ponudimo nekatere vsebine, do katerih drugače ne morejo priti. Realnost je že dolgo ločena ali skregana z umetniškim zanosom, ne samo pri nas, temveč pri večini umetnikov, ki sledijo svoji viziji in ohranjajo samostojnost mimo vseh zakonov zblaznelega trga. To je nekaj, kar nima cene, in Cowboy Junkies se tega strogo držimo.

Od trenutka, ko je nastala pesem, pa do danes je minilo več kot četrt stoletja. Vtisi s prve prave turneje Cowboy Junkies bodo za vedno ostali vitalni, vendar se stvari niso spremenile šele zdaj, temveč še v času, ko smo se poparčkali. Ničesar pohujšljivega ni bilo, kot se pogosto pripisuje in popisuje v arheologijah rock'n'roll življenja, le nismo več isti Margo, Alan, Pete in Michael, kot smo bili takrat, ko smo bili sposobni zamenjati noč za dan in zjutraj kreniti na pot naprej. Vmes se je marsikaj spremenilo. V tem času smo spoznali večino prednosti in pasti »on the road« filozofije ter vzpostavili odnos do tega. Takrat smo videli samo prednosti, o slabih straneh niti razmišljali nismo, čeprav so že od samih začetkov stale pred nami. Preskočili smo jih, danes jih ne moremo. Veliko več je treba delati za kompromise. O naveličanosti vseeno ni govora, še vedno je v bendu dovolj energije, da glasbo ponese med ljudi.

To je kontrast, na katerem temelji zgodba o Cowboy Junkies, in je z nami že od samih začetkov. Še danes ne vem, ali je bilo to načrtno ali se je zgodilo samo po sebi. Estetika je na našem primeru marsikdaj varljiva, saj po karakterju nismo prav nič podobni otožnemu zvenu naše glasbe. Ne razumite me narobe, čustva so zelo pristna, prav vsi zvočni in vsebinski odtenki so v pesmih z jasnim namenom, da orišejo stanje duha, kar je prišlo do večplastnega izraza zlasti v naši tetralogiji Nomad Series, kjer se soočamo z razvejanimi čustvenimi odsevi v soodnosu oziroma interakciji med videnim in doživetim. Tu se naša »zaprtost« konča in po koncertu se ne skrivamo pred ljudmi. Margo še vedno pride iz zaodrja, se druži in kramlja z njimi.

Pravzaprav niti ne, ker te stvari na zunaj niso vidne. Ljudje so preponosni, da bi priznali, da jim je težko. Bolečino skrivajo v sebi in se raje delajo, kot da ni nič, da je vse v redu. Realnost pa je drugačna, to vidim, ko berem časopise ali spremljam poročila. Skoraj ne mine turneja, ki ne bi šla skozi mesta, kjer so bili ali potekajo kakšni protesti. Kot skupina vidimo, da je ljudem težko, tudi po tem, da prodamo precej manj promocijskega blaga. Včasih so bile turneje donosnejše tudi po tej plati, danes manj. Ljudje si težko privoščijo denar že za vstopnico, kaj šele da bi s koncerta odnesli kak spominek v obliki majice ali podpisanega albuma. Kljub vsemu se nekaj ni spremenilo – njihov odnos do nas. Tako še vedno uživamo na turneji in tudi mesta niso prav nič manj živahna kot prej.

Pesmi z Notes Falling Slow so časovno povezane z obdobjem (2001–2007, op.p.), ko so izšli omenjeni trije albumi. Nastajale so sočasno z njimi, le zaradi različnih razlogov niso našle poti do končnega izdelka, vendar so del istih zgodb. Na blogu ozadje ali motiv nastanka tudi natančno opredelim. Tudi s tem želim zgodbo pripeljati h koncu in po umetniški plati skleniti neko obdobje, ki je bilo turbulentno z vseh plati. Globalno je prišlo do velikih sprememb, glasbena industrija je nekaj povsem drugega, kot se je napovedovalo še na začetku stoletja. Mislili, upali smo, da se devetdeseta po slabih plateh ne morejo več ponoviti, a smo se ušteli. V tem smislu je naslov zadnjega albuma kar pravšnji. Se strinjam, tri dele zgodbe ponavljamo, vendar smo zapise na trakovih posodobili, hkrati pa nove pesmi še enkrat posneli, da so dobile moderen prizvok. Cena ni temu primerna, saj je kovček mogoče dobiti za ceno praktično enega ploščka, za petindvajset kanadskih dolarjev. Mislim, da je to okoli osemnajst evrov.

Ne morem se strinjati v celoti, četudi je nekaj malega na tem. Skozi leta namreč nismo (ob)stali na mestu, temveč smo zvok razvijali, načrtno od njega včasih malce odstopili in se pozneje znova vrnili h koreninam ter plemenitili svojo izhodiščno identiteto. Nomad Series Vol. 1–4 je ogromen projekt za bend naše velikosti. Potrebovali smo petindvajset let, da smo se upali lotiti nečesa tako ogromnega. Navdih namreč ni prišel čez noč, temveč je po etapah rasel z nami. Zato tetralogijo razumem predvsem kot stališče benda.

The Wilderness je resda refleksija naših zgodnjih dni, saj gre za izrazito avtorsko ploščo na osnovi folka, ki sloni na glasu v komunikaciji z inštrumenti. To se ni zgodilo samo po sebi, temveč smo to načrtovali že med pisanjem pesmi. S tem je pogojena tudi njihova bolj pripovedna vsebina. Nomad Series so po svoji naravi štirje različni albumi. Na vsakem smo eksperimentirali z drugačnimi zvočnimi aspekti. Šlo je za zavestno in vnaprej dogovorjeno odločitev, saj naj bi vsak od njih odseval različno stran naših karakterjev.

Morda, vendar je bil koncept jasno zastavljen in tako tudi realiziran. Temu smo se podredili ali, bolje rečeno, iz tega smo izhajali, ko smo poskušali razložiti različna občutenja in videnja ter obe paradigmi povezati v celoto, najprej v pesmi in potem na albumu kot zaokroženi zgodbi. Tej logiki je podrejena tudi ambicija, ki sem jo kot večinski avtor gojil od samega začetka in jo prenesel na druge člane benda ter gostujoče glasbenike.

Ne bi se mogel bolj strinjati. Vedenje in pričakovanje pogosto pokvarita spontanost, ki je je bilo takrat na pretek. Pravzaprav takrat niti nismo vedeli, kaj počnemo. Enostavno smo šli v cerkev, postavili mikrofon in na trak posneli, kar se nam je v danem trenutku dogajalo. Nič ni bilo nasnemavanj, le neponarejeni občutki v vokalu in inštrumentih. Šlo je za čisti eksperiment, ki bi ga lahko tudi preslišali, če nam posnetki ne bi bili všeč. Nismo bili pod nobenim pritiskom niti nas ni vezala kakšna pogodba z veliko založbo – v tem primeru niti pomislili ne bi na nekaj tako drugačnega, odgovorni pri založbi pa nam najverjetneje tudi ne bi dovolili tako odprtega eksperimenta. Razlogi za nastanek The Trinity Session so bili čisto praktični: nismo imeli denarja za najem studia, zato smo ga posneli kar v cerkvi.

Naš namen ni bil poustvariti izvorni zapis, temveč ga znova podoživeti. Vmes je namreč minilo dvajset let in album kot tak je postal pomemben popkulturni označevalec, ki je navdihnil številne običajne ljudi in glasbenike. Zato smo v goste povabili tri, Vica Chesnutta, Natalie Merchant in Ryana Adamsa. Četudi tokrat nismo gojili večjih umetniških pričakovanj, je šlo po svoje za velik projekt, saj je posnetek izšel tudi v obliki devedeja. Drugače je bilo vse postorjeno po že uveljavljenem scenariju: dan prej so bile vaje, naslednji dan snemanje. Poudariti moram, da je ideja o vrnitvi prišla od zunaj, mi smo jo samo sprejeli. Rekli smo si, zakaj pa ne, če drugi verjamejo, da lahko ponudimo še kakšno novo perspektivo že slišanemu. Ideja se nam je zdela dobra, imeli smo čas in… Zelo sem zadovoljen, kako je stvar na koncu znova izpadla.

Ko smo začeli razmišljati o projektu, smo točno vedeli, s čim bomo začeli in kako bomo končali, nismo pa vedeli, kakšna bosta Vol. 2 in Vol. 3. Že takrat smo negovali idejo, da bi naredili album priredb, vendar ne kot zbirko naključnih pesmi brez smisla, temveč naj bi jih povezovala neka skupna tematika. V tem času je Vic umrl in takoj smo se zedinili, da bo drugi del serije v obliki priredb njegovih pesmi posvečen njemu in njegovemu nesrečnemu življenju.

Zelo težko, saj je katalog res enormen in stilsko zelo raznolik. Vsak od nas je dal nekaj predlogov, katere pesmi se mu zdijo najprimernejše za bend našega kova. Lotili smo se preposlušanja in postopoma oblikovali ideje, kako bi se jih lotili oziroma kako bi stvar zazvenela z naše strani. Na albumu niso zbrane vse priredbe, vsaj deset se jih ni uvrstilo nanj. Ljudje so lahko izbrali, katere so jim najljubše, mi pa smo naredili selekcijo po principu, s katerimi priredbami smo se najbolj približali bistvu originala. Število pesmi smo morali namreč prilagoditi obsegu albuma.

Kitajska, predvsem njeno podeželje, mi je odprla nove perspektive, nove poglede na življenje. Ljudje nimajo veliko, a so vseeno bolj zadovoljni od nas z »nekoliko več«. Veliko srečnejši so od povprečnega zahodnjaka. Na Kitajskem sem z družino, ki vključuje tudi dve posvojenki iz te države, živel tri mesece. Ko sem se vrnil domov, sem začutil, da moram iz te izkušnje nekaj iztisniti. Na zahodu imamo namreč povsem napačne predstave o Kitajski. Dolgo časa so nam jo mediji slikali zelo črno-belo, da tamkajšnji sistem duši ljudi, ko pa prideš enkrat tja in se soočiš z zelo toplo državo, ugotoviš, da so problemi tamkajšnjih ljudi povsem enaki tvojim. Vse te barve in zvoke sem hotel zabeležiti. Igrati sem se začel Alana Lomaxa in snemal zvoke vasi ter pesmi, ki so jih prepevali v parkih ali na sprehodih med polji. Ti čudoviti zvoki so bili zame nekaj povsem novega, zato sem jih hotel prirediti za instrumetarij svoje skupine. Vprašanje, kako to narediti, je pomenilo začetek serije. V veliko pomoč mi je bil tamkajšnji glasbenik Zuoxiano Zuzhou, ki sem ga slišal kot kitajskega Leonarda Cohena.

Vedel sem, da bo nekoč moralo priti na dan vprašanje »odkod pravzaprav izviram«. Hčeri bi slej ko prej uvideli, da po potezah obraza nista podobna nam, ki skrbimo zanju, zato sem jima hotel prihraniti nepotrebna vprašanja in ju spoznati z rodno deželo in ljudmi, s katerimi si delita isto zgodovino. To je bila moja obveza do njiju, da jima ponudim prvo priložnost, da se srečata z rojaki, da izkusita svojo kulturo. Obisk Kitajske za družino Timmins torej ni bil turistične narave, temveč smo se skupaj z njima poglobili v tamkajšnjo kulturo, preteklost, navade. Zato tudi nismo potovali od mesta do mesta, temveč smo se skoraj za tri mesece ustalili na enem kraju, da sta deklici začutili prostor in svojo pravo identiteto. Veliko tega sem v sebi prinesel domov, zato sem tudi precej lažje pristopil k sestavljanju plošče Renmin Park.

Res je, a so prilagojene občutkom, ki sem jih prinesel iz Kitajske domov. Gre za pesmi, o katerih sem pozneje znova premislil in jih kot take, premišljene, povezal v celoto. Včasih pesmi tudi namerno pozabim, da se lahko čez čas k njim vrnem.