Osrednja značilnost odnosa družbe do spolnih zlorab otrok je izmikanje. Ta narekuje tudi tempo in dinamiko, s katero se na tem področju z mučno neodločnostjo in po polžje premikajo stvari, malo naprej, malo nazaj, počasi pa morda vendarle na bolje. Ta odnos dobro ponazori film danskega režiserja Thomasa Vinterberga Praznovanje. V slavnostnem nagovoru ob očetovi šestdesetletnici najstarejši sin razkrije, da ju je s sestro oče spolno zlorabljal. Torej, to se nameni narediti, a ga preostali dobrovoljni sorodniki in gostje za mizo sredi govora prekinejo, posedejo nazaj, prigovarjajo, naj ne kvari vzdušja na zabavi, in kot da ne bi pravkar izrekel, kar je, prostodušno nadaljujejo svoje pogovore. Večji del filma predstavljajo njegovi zvodeneli poskusi, da bi izkušnjo izpovedal do konca, in poskusi drugih, ki temu sprva prijazno ugovarjajo, v nadaljevanju pa grozeče in fizično nasprotujejo, dokler ne pride do preloma, ki zgodbo zasuka v drugo smer.
Kaj se vendar zgodi z nami, ko smo soočeni z zlorabo v naši bližini? Lahko je razumeti mentalni odpor osebno vpletenih, največkrat nezlorabljajočih bližnjih, do tega, da bi takoj sprejeli, da se je zloraba zgodila. A zdi se, da si ljudje, tudi po več desetletjih odpiranja teme, na splošno težko predstavljamo, da se spolne zlorabe otrok v resničnih družinah zares dogajajo. Spregledujemo jih in racionaliziramo tudi, ko jih imamo pred očmi. Še več, občutek je, da se sorazmerno s količino opozarjanja na spolne zlorabe povečuje ravnodušnost do njih. Moralno zgražanje po socialnih medijih in forumih ter pozivi po ukrepih, ki bolj spominjajo na linč, kot da bi lahko z njimi kogar koli zaščitili, je samo druga stran istega kovanca. So ravnodušnost, ki ji ni mar za te, ki jih je zloraba prizadela.
Vinterberg je štirinajst let pozneje posnel Lov, ki ga je sam označil za antitezo Praznovanju. Tudi v tem filmu je osrednja tema razkritje zlorabe, ki se sicer ni zgodila, in odziv skupnosti, ki jo zajamejo množična histerija, panika in nezaupanje. Odnos ljudi do spolnih zlorab morda še najbolje opredeljuje prav ta razcep, ki se kaže v bojazni, da bomo bodisi zlorabe spregledali ali pa se odzvali pretirano in nekoga po krivem obdolžili. Tako stanje je idealno za to, da v dani situaciji nikakor ne ukrepamo, ampak otrpli čakamo, kako se bodo stvari odvile same od sebe.
Veliko težje kot odzive ljudi v vsakdanjem življenju si je pojasniti in opravičiti zadržanost, izmikanje in nejevernost institucij in strokovnih služb. Saj ne da ne bi nihče nikoli ukrepal ali da se nobena institucija ne bi nikoli zganila, a težko se je znebiti občutka, da se meglice dvomov in nejasnosti, kako in ali sploh ukrepati, iz vsakdanjega življenja pogosto razvlečejo tudi čez profesionalne ravnice. Kot tudi na kakšnem drugem področju se zdi, da je državi tu zmanjkalo sape na pol poti.
Nevladne organizacije, kot je Združenje proti spolnemu zlorabljanju, na primer opozarjajo, da še sedem let po sprejetju zakona o preprečevanju nasilja v družini na nekaterih področjih nimamo pravih protokolov, ki bi zaposlenim dali nedvoumne usmeritve. Kjer obstajajo smernice, so z njimi včasih zaposleni preslabo seznanjeni. Tudi ko imajo vse informacije, ni zmeraj enostavno. Vsako leto na predavanjih slišim nekaj zgodb vzgojiteljic, ki svojih sumov, da je v njihovi skupini otrok, ki je zlorabljen, ne sporočajo po protokolu svetovalni službi. Včasih zato, ker so že kdaj dobile namig vodstva, naj – če niso zares prepričane – ne ukrepajo (kako pa naj se prepričajo, saj vendar niso kriminalistična služba!). Včasih zaradi slabih izkušenj s centri za socialno delo ali policijo. V nekaterih primerih so se počutile negotove v tem, ali prav opažajo, tudi ko je bila fizična zloraba vidna in očitna. Nekatere, ki so ukrepale in podale prijavo, so v sodnem procesu ostale same in brez podpore vodstva, kot da bi šlo za kako njihovo osebno zadevo, neredko pa tudi pod pritiskom groženj obtožencev.
Drugi sektorji se spopadajo s podobnimi in tudi s povsem svojimi težavami. Pomembno zagovorniško delo z žrtvami, pomoč pri pisanju ovadb, izobraževanje in politično delo še v precejšnji meri slonijo na podhranjenih nevladnih organizacijah. Ključni zaposleni na vseh področjih bi morali biti deležni kontinuiranega izobraževanja, pa za to enkrat ni sredstev, drugič pa ne volje. Za delo na področju spolnih zlorab ne zadostuje to, da si nekoč nekaj o tem slišal na fakulteti. Znanje in občutek za delo na tem področju se ostrita s stalnim izobraževanjem, leti izkušenj in možnostjo, da izkušnje reflektiraš in deliš z drugimi v procesu učenja.
Spolne zlorabe so tu od nekdaj. Tako kot otroci, ki so se jim zgodile. Lažje bomo vedeli, kako ravnati, če jih ne zanikamo z izmikanjem ali praznim zgražanjem in jih vključimo v svojo mentalno sliko mogočega. Ne, morda še nimamo idealnega sistema, ki bi zagotavljal zanesljivost, varnost, enako dostopnost in predvidljiv okvir za ravnanja strokovnjakov, a smemo vseeno od njega vse to pričakovati in zahtevati, da se izboljša. A brez resne zaveze vseh najpomembnejših igralcev se bomo lahko samo pomikali od maše do maše, izboljšave pa bodo samo kozmetične.
