V Veliki Britaniji se je po dolgem letu prelaganja in zavlačevanja začela neodvisna preiskava spolnih zlorab otrok, ki so jih v preteklih desetletjih zakrivili številni organizirani vplivni, pomembni, bogati in slavni pedofili. Posebna komisija bo hkrati preiskala obtožbe, da so vrhovi oblasti, od političnih do policijskih in varnostno-obveščevalnih, prikrivali in ščitili velepomembne pedofile. Posebno med politiki.
Nekdanji predsednik konservativcev Tim Fortescue je že leta 1995 v javnem intervjuju dejal, da je stranka »vedno pomagala svojim poslancem, pa naj so bili v dolgovih ali vpleteni v škandal z majhnimi fantki…«
Plaz, ki ga je sprožil Jimmy Savile
Vseeno se je o tovrstnih spolnih zlorabah otrok začelo odkrito govoriti šele leta 2012, leto dni po smrti zvezdnika BBC Jimmyja Savila. Posmrtna policijska preiskava je pokazala, da je posilil in zlorabil na stotine mladoletnih deklet in fantov, tudi umsko prizadete, da so za njegove zlorabe vedeli mnogi, ki so ga ščitili, in da so preiskave obtožb številnih žrtev Savila in drugih vplivnih pedofilov vedno obstale in zaradi posegov »od zgoraj« obtožbe nikoli niso prišle do sodišč.
Obenem je vodila v preiskave obtožb proti drugim slavnim ljudem (vrsta jih je končala v zaporu) in končno, leta 2014, pod pritiskom žrtev, medijev in javnosti, do odločitve vlade za neodvisno preiskavo. Beseda, ki največkrat pride na misel ob njenem začetku, je: neverjetno. Neverjetno je, kako zelo dolgo, štiri desetletja in več, je velepomembnim pedofilom uspevalo nekaznovano sistematično spolno zlorabljati otroke, čeprav so jih številne žrtve prijavile policiji. Neverjetno je, kako dolgo, celo leto, je trajalo, da se je vendarle začela preiskava.
Vmes sta odstopili prva in druga predsednica komisije, ker sta bili osebno preveč povezani s posamezniki in ustanovami, katerih vpletenost bo morala komisija preiskati. Neverjetno je, da potem doma niso našli niti ene primerne osebe, ki bi vodila komisijo, in so jo zato »uvozili« z Nove Zelandije: 67-letno sodnico Lowell Goddard. Neverjetno je, da je spet šele pritisk žrtev, medijev in javnosti prisilil vlado, da je komisiji dala veliko večja pooblastila, kot je sprva želela, med njimi pričevanje prič pod zaprisego in dostop do tajnih podatkov. Neverjetno je tudi to, da bo preiskava trajala pet let. Kot bi nekdo hotel, da bi prej pomrli vsi velepomembni pedofili. Zlasti iz političnega sveta. Številni, ki so bili leta in desetletja osumljeni spolnih zlorab otrok, tudi srhljivih primerov posilstev in najmanj enega umora, so že pomrli.
»Pozabljivi« minister
Po januarski smrti konservativnega politika Leona Brittana, ki je bil tako velik ljubljenec železne premierke Margaret Thatcher, da je pri 43 letih postal najmlajši notranji minister, je začela prihajati na dan resnica o »zabavah« pedofilske mreže pomembnežev, v kateri naj bi bilo približno šestnajst poslancev in lordov in trideset velepomembnih osebnosti iz Anglikanske cerkve, zasebnih šol in poslovnega sveta.
Nedavno razkriti dogodek iz leta 1984 pove veliko o tem, zakaj so se lahko nekaznovano »zabavali« več desetletij. Leto prej (1983) je poslanec Geoffrey Dickens, ki je prvi trdil, da v »koridorjih oblasti obstaja aktivna pedofilska mreža«, notranjemu ministru Brittanu izročil arhiv, ki je vseboval celo imena njenih članov. Zgodilo se ni nič, arhiv pa je skrivnostno izginil. Čeprav je Brittan lani trdil, da se spomni samo tega, da je arhiv posredoval podrejenim, so tajni dokumenti notranjega ministrstva pokazali, da je on osebno vodil preiskavo.
Izginuli arhiv, odvzeti tajni dokumenti
Ni presenetljivo, da njegova preiskava ni vodila nikamor in da je arhiv skrivnostno izginil, saj so tudi Brittana obtoževali, da je spolno zlorabljal fante. Uradno ga nikoli niso ničesar obtožili, znano pa je, da policija nadaljuje preiskavo teh obtožb tudi po njegovi smrti.
Obstoj teh tajnih dokumentov je razkril nekdanji urednik lokalnega časopisa v kraju Blackburn Don Hale. Dobil jih je leta 1984, a v njegovih rokah so bili manj kot 36 ur oziroma dokler niso v njegovo pisarno pridrli agenti varnostno-obveščevalne službe, mu vzeli dokumente in mu zagrozili z aretacijo in zaporom, če bo govoril ali pisal o njihovi vsebini. Več kot trideset let je moralo miniti, da se je Velika Britanija približala resnici, na katero pa bo morala čakati do leta 2020.