Nedvomno je zadaj tudi nekaj nostalgije, recimo, da je to še eden redkih prizorišč za koncerte, ki ohranja videz tipičnega rokenrol kluba iz časov, ko smo začeli igrati. Ima še malo tiste underground patine, pri čemer zadeve niso spolirane. Je prostor, ki ga dokončno s prijetnim ozračjem napolni ravno koncert. Kot tak je prostor neobremenjen z dodatnimi, luksuznimi vsebinami in tudi zato je v njem mogoče doseči maksimalne pozitivne vibracije rokovskega koncerta.
Vaša angažirana besedila vedno znova govorijo o enakih, zdi se nepremostljivih egoizmih družbe in človeka, o takšnih in drugačnih »gastarbajterjih«. Zakaj je treba neke stvari govoriti vedno znova, na glas?Dejstvo je, da naš bend določene stvari ponavlja že lep čas, posebno v zadnjih letih, ko smo še enkrat zagnali bend in ko sta nastali zadnji dve studijski plošči, Planet starcev in Zlagano sonce. Zdaj vokal ni več narativen in del inštrumentalne glasbe, ampak je tudi sporočilen, pripoveduje zgodbe.
Ponavljamo in ponavljamo, ampak žal opažamo, da s poudarjanjem stvari, ki zastrupljajo družbo, nas grenijo in nam nižajo kakovost življenja, naše zgodbe ne padajo na plodna tla. Na nepravilnosti in pokvarjenost neoliberalnega kapitalizma ne kažemo samo mi, takih ljudi je že veliko, vedno več. Toda učinki so ravno nasprotni. Čim bolj vsi razgaljamo pokvarjenosti tega sistema, je ta na neki način iz dneva v dneva močnejši. In če me občutek ne vara, ga čedalje več ljudi podpira.
Tolikšno družbeno angažiranost bi bolj pričakovali med mladimi bendi. Kako ta naboj med njimi zaznavate vi?Tega ne morem komentirati, kajti vem, da obstajajo tudi mladi angažirani bendi. Mogoče pa je le nekaj na duhovni rasti današnjega mladega človeka. Če mi izhajamo iz neke kolektivistične družbe, v kateri je tudi posameznik svoj izraz iskal skozi delo v skupnosti in za skupnost, je danes obdobje individualizma. Mladi vse, kar je skupno, kolektivno, vidijo kot slabo, ker jih, po doktrini individualizma in konkurenčnosti, omejuje kot posameznike. Resnično je potem tudi upor današnjih bendov, muzike, umetnikov verjetno drugačen, kot je bil v naši generaciji.
V Zlaganem soncu poleg individualizma opozarjate še na mlačnost in vodljivost posameznikov.Govorimo o tem, ker smo prizadeti. Preprosto nam ni jasno, ne moremo razumeti. Še pred petimi leti, ko smo delali album Planet starcev, so bila družbene povezave, recimo, da kapitalizem vodi v boj za prisvajanje čim večjega družbenega deleža, prikrite. Danes so te kraje v rokah odstotka najbolj privilegiranih povsem odkrite. Nihče ne protestira, se ne upira, se ne bojuje za spremembe, ki bi to stanje spremenile. Seveda to čutimo kot neko mlačnost, odsotnost, neodzivnost, ne čutimo pa zaradi tega jeze do vseh drugih.
Kako ste glasbeno in producentsko dozoreli znotraj benda?Bend gotovo dela drugače, kot je delal pred 30 leti. To, kar se spreminja v naši glasbi, je izraz, ta pa je pogojen z ljudmi, s katerimi zdaj ustvarjamo (trije originali in trije iz mlade garde – op. p.). Res smo takrat tudi drugače živeli.
Začeli smo kot inštrumentalna skupina in pozneje dodali vokal, v tem je nedvomno veliko razlika. Prišli smo do tega, da je neka zgodba, ki temelji na glasbi, dokaj pomembna. Predvsem pa je razlika od prvotnih sporočil ta, da so veliko preprostejša, bolj berljiva, enoznačna, realistična. Odraz časa je, da sporočilo podamo čim bolj angažirano. V tem smislu smo podobnejši pankovskim bendom izpred tridesetih let kot pa Gast'r'bajtr'som.
