Marko Hatlak je bil eden prvih, ki je harmoniki, sicer priljubljenemu inštrumentu v Sloveniji, dodal pridih resnega koncertnega inštrumenta. Študiozno, natančno in spoštljivo se je vedno loteval branja tako moderne kot baročne glasbe, vmes pa je za svojo strast in predah kje v kakšnem klubu preigraval še tango s Funtangom ali etno s Terrafolkom. In še danes počne enako, z različnimi zasedbami, recimo z nekoč čudežnim dečkom na violini Stefanom Milenkovichem v projektu Marko Hatlak Tango Compás ali s Kapobando, kjer z Goranom Bojčevskim, Miho Megličem in Rokom Hozjanom zasledujejo čustveno atmosfero balkanskega melosa. Je glasbeni samohodec, ki pa zna okoli sebe nabrati podobne umetnike, vse z isto življenjsko filozofijo: popolno predanostjo glasbi.
Solistično pred poslušalce
V Klubu CD, kamor prihaja že tretji december zapored, bo ta četrtek nastopil na solo koncertu. V solo igri se glasbenik umetniško najbolj razgali, najbolj izkaže svojo zrelost. »Solo nastop pomeni čisto igro. Takrat nikoli ne uporabljam efektov, nočem ozvočenja. Imeti hočem čisti zvok harmonike v eni osebi in pri tem uporabiti tudi vse, kar imam na razpolago – tolkalske efekte z rokami ali nogami, vokal, kaj tudi pedagoško razložim o inštrumentu in repertoarju,« pove. »Odkar vem, da je harmonika majhen orkester, jo skušam nenehno nadgrajevati.«
Tokratni koncert je razdelil v štiri sklope, jih poimenoval suite, vsaka pa pripoveduje svojo glasbeno zgodbo: o baroku, tangu, moderni glasbi in etnu. Gre za zvrsti glasbe, ki jih preigrava že vrsto let, le da na ločenih koncertih, na različnih prizoriščih in pred različnimi poslušalci. Tokrat pa bo poskušal ljudi na enem koncertu prepričati, da je lahko vsaka glasba poslušljiva, če je kakovostna in podprta z dobro idejo, ne glede na zvrst.
»Najtežje zame kot interpreta bo preklapljanje iz stila v stil, torej kako bom razporedil energijo skozi koncert; po baročnih preludijih pride tangovski del, ki je v celoti intenziven, vse do zadnjega Gallianijevega New York Tanga. Po tem pa bo treba oditi v cageevsko meditacijo z Dream in potem še globlje s Hosokawom v mračnjaški Sen, nato sledi finski elektrošok s Fantangom skladatelja Tiensuuja. Etno del bom zagnal s swingovsko-jazzovsko odbranimi skladbami, ki se bodo stopnjevale v 'superspidancijo' z balkanskimi ritmi, s posebno začimbo – balado Gipsy Song Stefanovskega.« Konec bo slovenski, vendar na Hatlakov način: s Štefano Iztoka Mlakarja iz legendarnega songa Štefana in Bertolin, »ki ga slišim kot nekakšen slovenski tango z etno žigom«. Koncert bodo posneli, nastala pa bo tudi studijska plošča, ki bo izšla spomladi.
Z mislimi v novih projektih
Premišljeno, kot se loteva vsega, se je pred časom lotil komponiranja in za uvod koncerta v Klubu CD bo zaigral svoj baročno obarvani Preludij. Tudi tangovski del bo začel s svojo skladbo Tango Dance, ob kateri pa je bil med pisanjem že z mislimi pri svojem novem bendu, ki ga bo zagnal drugo leto; veseli se, ker se bo lahko spopadal, s čimer se doslej še ni – s funky glasbo, soulom, popom. Zraven bosta tudi jazz in tango.
Letošnje leto je bilo zanj zelo pestro: dvakrat je nastopal v ZDA, med drugim je koncertiral v dvorani Kennedy Centra v Washingtonu, dvakrat je obiskal Kanado, v Berlinu pa je preživel cel mesec. Igral je in snoval nove skladbe, ki bodo najverjetneje del repertoarja koncertne turneje po Nemčiji prihodnje leto. Tam bo imel tudi samostojni koncert, kjer bo izvajal izključno moderne skladbe, celo štiri krstne izvedbe, kar je za poustvarjalca velik zalogaj.
Je svobodni umetnik in živi od glasbe. Koncertira že 15 let, zadnja leta si koncerte organizira sam, tudi zadnjega. »V prvi vrsti moraš biti entuziast, oboževalec glasbe, skratka oboževati jo moraš do te mere, da to navdušenje prenašaš na ljudi. V tem vidim prvo poslanstvo vsakega umetnika. In naučil sem se, da moram ljudem prenašati pozitivno energijo, sproščenost, pa ne gre za farso! Klasika je lahko rock'n'roll, moderna muzika pa 'ful kul',« še pravi Hatlak.
