Pariška podnebna konferenca je šest let po kaotičnem razpletu konference v Kobenhavnu privedla do prvega klimatskega sporazuma, ki k sodelovanju za znižanje toplogrednih plinov zavezuje bogate države, države v vzponu in najbolj revne države. Čeprav se je po dveh tednih intenzivnih pogajanj k dogovoru zavezalo 187 držav, pa bo ta zaživel šele, ko ga bo potrdilo 55 držav, ki so odgovorne za najmanj 55 odstotkov svetovnih toplogrednih izpustov.
To je tudi eden od razlogov, zakaj končno besedilo sicer vsebuje zaveze, a ne takšnih, ki bi jih moral podpreti ameriški kongres. V slednjem imajo večino republikanci, med katerimi mnogi celo ne verjamejo, da je človek odgovoren za klimatske spremembe. Sprejetje močnejšega sporazuma bi bilo zaradi tega že samo v ZDA nemogoče.
Sporazum brez omejitev toplogrednih izpustov
Obstoječi sporazum tako ne vsebuje zavez za zmanjšanje toplogrednih izpustov in se osredotoča predvsem na finančne vzpodbude za podjetja in raziskave alternativnih virov energije. S pomočjo slednjih naj bi svetovna gospodarstva prepričali v opuščanje fosilnih goriv. Premožne države so se ob tem zavezale, da bodo do leta 2020 zbrale 100 milijard dolarjev (91 milijard evrov) pomoči revnejšim državam pri spreminjanju njihovih gospodarstev v bolj zelena.
S tovrstnimi ukrepi želijo podpisnice sporazuma omejiti globalno segrevanje pod 2 stopinji Celzija. Upanje je, da bi temperature ostale celo pri 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko dobo. Uspešnost ukrepov bodo preverjali vsakih pet let, predvideno pa je, da bodo države ukrepe povečevale postopoma. Leta 2018 bo opravljen prvi pregled stanja klimatskih sprememb, dve leti kasneje pa bodo začeli veljati nacionalni cilji, ki jih je podalo že 187 držav. Prvi pregled skupnega napredka bo torej predviden za leto 2023, dve leti kasneje pa tudi prvi pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev. Velika nasprotnica petletnim pregledom napredka je bila Kitajska.
Brez pravne odgovornosti za klimatske spremembe
Kljub zadovoljstvu svetovnih politikov ob sprejetju sporazuma pa kritiki tudi s trenutnim niso povsem zadovoljni. Predvsem pogrešajo dogovor o pravni odgovornosti držav za povzročanje klimatskih sprememb. Te še posebej ogrožajo otočne države in obmorska območja, ki živijo z neposredno grožnjo dvigovanja morske gladine.
Vodja Greenpeace Slovenija mag. Nina Štros je v odzivu na sporazum povedala, da ta kljub pomanjkljivostim v mnogih pogledih vseeno govori o opuščanju fosilnih goriv do leta 2050.
»To mora biti jasen signal slovenskim odločevalcem, zlasti finančnemu ministrstvu, da preneha gledati na podnebne ukrepe kot nepotrebne stroške, ki se jim lahko izognemo, temveč kot nujne in prednostne ukrepe. K podnebnim ukrepom smo etično zavezani, in ekonomija mora temu slediti, ne obratno. Prehod na 100 % obnovljivo energijo do 2050 mora biti cilj Energetskega koncepta Slovenije, ki je trenutno v pripravi, in v tem scenariju ne bo več mesta za kurjenje premoga v TEŠ-u in fracking v Petišovcih kot tudi ne za lažne rešitve – dodatni blok nuklearke v Krškem –, ki jih slovenski jedrski lobi vztrajno promovira,« je pozvala Štrosova.
