Strašljivo pa je, da svetovni voditelji kljub šestletni pavzi za razmislek očitno še vedno niso bistveno zbližali svojih stališč. Toliko časa namreč mineva od propadlih pogajanj v Köbenhavnu, ki so zaradi vztrajanja držav na okopih skoraj pokopala, vsekakor pa močno zavrla globalno organizirano in usklajeno podnebno ukrepanje. Po še eni neuspešni konferenci v Cancunu so leta 2011 države v Durbanu sklenile, da si za nov poskus pustijo malo več časa. A kljub rednemu srečevanju očitno niso prišle daleč.
Kajti težko bi sicer razumeli, zakaj je nekaj deset tisoč delegatov z vsega sveta priletelo v Pariz in po enotedenskem druženju razglasilo že skoraj smešen polfinalni rezultat. Našli so tehnične rešitve za pogajalski proces, po katerih so recimo manjšim delegacijam omogočili, da enakopravno z večjimi sodelujejo na vseh vzporednih srečanjih in sestankih.
Priznati je treba, da je bil od Köbenhavna do Pariza vendarle storjen napredek. Osnutek sporazuma je pred šestimi leti obsegal 300 strani, danes jih ima le še dobrih 40 oziroma 20, če odštejemo spremljajoči predlog sklepa konference. Poleg tega je po prevladujočih ocenah vsesplošno zavedanje o nujnosti ukrepanja večje, za kar so z optimističnimi napovedmi in odločno podporo globalnemu dogovoru že ob odprtju konference poskrbeli tudi svetovni voditelji.
Toda taktika iskanja rešitev pet minut pred dvanajsto je vendarle nevarna. Predstavnik Greenpeacea Martin Kaiser je recimo že opozoril, da imajo sovražniki dostojnega podnebnega sporazuma – proizvajalke nafte in naftna industrija nasploh – zdaj točno teden dni časa, da ubijejo vse besede v sporazumu, ki bi bile zanje in za njihove posle prenevarne. Sredi hitenja in v veliki želji držav, da po vseh minulih debaklih v petek vendarle sprejmejo nov globalni podnebni dogovor, lahko svoje cilje dosežejo veliko lažje.
Razlaga, da so tehnični pogajalci vse možnosti pustili odprte, da se bodo politiki – pogajanja zdaj prevzemajo ministri držav oziroma njihovi zastopniki – lahko šli vezano trgovino po načelu jaz dam to, če ti popustiš pri onem, je smiselna. A je nedostojna. Kaže namreč, da pogajalci rešujejo neko »abstraktno« podnebje prihodnosti, namesto da bi bíli boj za današnje in prihodnje blagostanje človeka. A prav za to gre v Parizu: za 100 milijonov dodatnih revežev na svetu, za četrt milijarde prezgodnjih smrti, za več kot pol milijarde ljudi s potopljenimi domovi, za dodatnih 200 milijonov podnebnih beguncev, za na tisoče milijard evrov materialne škode... Takšni so obeti, če se bo segrevanje ozračja nadaljevalo.
Morda še pomembneje pa je, da iz istih vzrokov, ki jih znanstvena srenja skoraj enoglasno krivi za podnebne spremembe, žrtve in nepopravljivo okoljsko škodo štejemo že danes. Prav včeraj je Peking zaradi dušečega smoga, ki ga proizvajajo predvsem termoelektrarne, razglasil rdeči alarm in zaradi zdravstvene ogroženosti ljudem odsvetoval gibanje na prostem. Tudi obratovanje slovenskega bloka TEŠ 6 bo vsako leto zahtevalo vsaj 33 življenj in povzročilo vsaj 168 milijonov evrov ekonomske škode, so izračunali v Greenpeaceu. Če obstajajo alternative, ki bi scenarij preprečile, res ni videti pametnega razloga, da jih ne bi uporabili.
