Daleč od Evrope po drugi svetovni vojni, ki jo je Winston Churchill imenoval kup ruševin, kostnica ter humus za kugo in sovraštvo. Zaradi česar si je kontinent, njegov zahodni (liberalni, če hočete) del, po izkušnji druge (in prve) svetovne vojne prizadeval najti način, kako se izogniti še eni ponovitvi medsebojnega klanja. Evropa je, kot je leta 1949 v Strasbourgu dejal francoski zunanji minister Robert Schuman, takrat iskala svojega duha, »pripravljenega v popolni vzajemnosti služiti skupnosti, brez skritih hegemonističnih motivov ali sebičnega izkoriščanja drugih«. Ali, kot je dejal leto dni kasneje ob predlogu za ustanovitev Evropske skupnosti za jeklo in premog, meddržavno organizacijo, ki ne bo »vojne naredila le nepredstavljive, temveč stvarno nemogoče«.
Tistega marčnega deževnega dne leta 1957 v Rimu je Evropa našla tega duha, posrečilo se ji je, kar je Schuman osem let prej imenoval nujnost. Našla je način za pobotanje držav v meddržavni organizaciji, »ki bo varovala različnosti in težnje vsake države ter jih usklajevala na podoben način, kot države znotraj sebe usklajujejo pokrajine«. Pravzaprav ga je, tega duha, v vseh glavnih obrisih opredelila v poletnih mesecih leta prej v nekdanjem samostanu Château de Val-Duchesse na obrobju Bruslja. Tam so ministri in predvsem visoki uradniki šestih držav sestavili besedilo pogodb, ki so jih na enem od sedmih gričev mesta ob Tiberi, v Michelangelovi Konservatorski palači pod velikima kipoma papežev Urbana VIII. in Inocenca X. kot vodje svojih delegacij tisti ponedeljek podpisali: belgijski zunanji minister Paul-Henri Spaak, nemški kancler Konrad Adenauer, luksemburški zunanji minister Joseph Bech, francoski zunanji minister Christian Pineau, italijanski predsednik vlade Antonio Segni ter nizozemski zunanji minister Joseph Luns.
Bil je to, kot se običajno reče, zgodovinski dogodek, začelo se je, je dejal italijanski zunanji minister Gaetano Martino, novo obdobje v zgodovini evropskih ljudstev. Ni jih več veliko živih, ki bi se spomnili vsesplošnega navdušenja ob podpisu v Rimu. Navdušenja? Dogodek je bil tako velik, tako zgodovinski, da Willeyjevo kratko agencijsko poročilo s Kapitolskega griča sploh ni bilo nikjer objavljeno. Evropa (kaj šele svet) rojstva institucije, ki je s carinsko unijo in skupno kmetijsko politiko krepko podprla njeno gospodarsko rast v naslednjih desetletjih in omogočila blaginjo prebivalstvu, poleg tega pa je stari celini zagotovila mir, ni niti dobro opazila. Kar morda, v času prosvetljenih politikov in uradnikov z vizijo, kakršen je bil Jean Monnet, niti ni bilo slabo. Prej nasprotno.
Vendarle – in čeprav je bila v resnici podpisana zgolj naslovnica (ker besedilo pogodb ni pravočasno prišlo iz tiskarne) – je bil to res zgodovinski dogodek, hkrati pa začetek dolgega procesa in (navzlic razpadu bretton-woodske valutne ureditve sveta in naftnim šokom v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) razmeroma stabilnega obdobja gospodarske rasti in blaginje. In miru. Iz šesterice je nastala deveterica in nato dvanajsterica, Najprej zgolj gospodarska skupnost je prerasla v valutno, varnostno in politično unijo, postala petnajsterica… Vse se je zdelo »naravno«, samoumevno, tudi to, da imajo pravico biti zraven vse države, ki si tega zaželijo. Duh vzajemnosti, zavest o »pratemelju« evropske integracije, pa se je medtem razblinjal.
Kot so se morali novinarji izkazovati z vse več papirji in iti skozi vse strožje telesne preglede, so se ob vsakem problemu in pred vsakim dogovorom (kaj šele pogodbo) razvijale vse bolj žolčne javne razprave, nacionalne, a z vseevropskimi posledicami. Samoumevnost in demokratična pridobitev, še ena, ki je brez skupnosti ne bi bilo, hkrati pa gonilo dinamike, nasprotne duhu Roberta Schumana. Črke na pogodbah, simbolična ironija, so zbledele, brez evropske vizije niso ostali le uradniki, temveč tudi politiki. Kot je nastala, ne da bi jo Evropa dobro opazila, je evropska skupnost, na ruševinah spočeta in v renesančni palači rojena, tudi umrla. Po šestih desetletjih in dolgem umiranju pred našimi očmi, pri katerem smo sodelovali. Nekateri dejavno, drugi trpno.
Nič ni večno in vsak konec je, pravijo, začetek nečesa novega. Tudi kdor ni dialektik, temu najbrž ne bi ugovarjal. Toda tesnobe, bojazni, celo strahu s to modrostjo ni mogoče odgnati. V kolikšnih bolečinah se bo rodilo to novo? Bo prav tako spočeto na krvavih ruševinah? Zakaj, pravzaprav, se mora zgodovina ponavljati?
