Francoski veleposlanik v Londonu Paul Cambon je medtem preživljal težke ure. Njegova dotedanja ocena britanske pripravljenosti, da stopi ob bok Franciji, če bo ta izpolnila svoje obveznosti do Rusije v primeru avstro-ogrskega (in nemškega) napada, je bila videti povsem napačna. Francija se je dovolila zvleči v prepir, ki ni njen, mu je 29. julija 1914 hladno sporočil zunanji minister Njegovega veličanstva Edward Grey, »Britanija pa je prosta obvez in se bo odločila v skladu z britanskimi interesi«. In še: »Naše vodilo je vselej bilo, da se izogibamo vpletanju v balkansko vprašanje.« Cambon kar ni mogel verjeti, da si London antantni sporazum med državama razlaga tako zelo drugače kot Pariz.
In tako dalje. Lani objavljena – in z malodane splošnim odobravanjem strokovne in široke javnosti sprejeta – knjiga Mesečniki (Sleepwalkers, s podnaslovom Kako je Evropa šla v vojno leta 1914, po Cobissu še neprevedena) avstralskega zgodovinarja Christopherja Clarka je polna natančno rekonstruiranih, popisanih in osupljivih primerov, kako »beseda da besedo« in »akcija sproži reakcijo« oziroma kako dogajanje svojim protagonistom zlagoma uide izpod nadzora in razvije lastno dinamiko. Za to, da se je 22. kraljičinemu profesorju zgodovine na Cambridgeu takšna »trirazsežnostna« predstavitev dogajanja pred stotimi leti tako posrečila, je bila nemara ključna njegova odločitev, da zanemari vprašanje Zakaj in se posveti vprašanju Kako. Oziroma, kot v predgovoru knjige pravi Clark: »Vprašanji Zakaj in Kako sta logično neločljivi, a nas peljeta v različni smeri. Vprašanje Kako nas vabi, da si podrobno pogledamo sekvence interakcij, ki so pripeljale do določenih rezultatov. V nasprotju s tem nas vprašanje Zakaj usmeri v iskanje oddaljenih in kategoričnih vzrokov: imperializem, nacionalizem, oboroževanje, zavezništva /.../. Pristop Zakaj prinaša določeno analitično jasnost, a ima tudi popačitveni učinek, saj ustvarja privid nenehno naraščajočega vzročnega pritiska.«
Če zdaj nadaljevanje Clarkovega predgovora o Zakaj in Kako parafraziramo z mislijo na »grško krizo Evrope«, dobimo nekako naslednje. Ključni odločevalci – predsedniki držav in vlad ter prvi ljudje evropske komisije, evropskega parlamenta, IMF in ECB, finančni in zunanji ministri, veleposlaniki, visoki finančni in drugi uradniki – so se nevarnosti približevali s pozornimi in preračunanimi koraki. Razdor je bil vrhunec verige odločitev, ki so jih z zavestnimi cilji po najboljši presoji in ob najboljših informacijah, ki so jih imeli, sprejemali politični akterji, sposobni določene samorefleksije in seznanjeni z naborom možnosti. Ideologija, nacionalizem, ekonomska doktrina, finance itd. so bili del zgodbe, toda pravo pojasnjevalno moč dobijo šele, če jih lahko vidimo, kako so oblikovali odločitve, ki so – v prepletu – pripeljale do izbruha.
Seveda, analogija med (geo)političnimi razmerami v Evropi oziroma odnosi med evropskimi državami pred sto leti in danes je bila zadnje tedne in mesece velikokrat uporabljena. Bolj ali manj posrečeno, zlasti pa kot svarilo. Tukaj ne gre (zgolj) za to, temveč za obupan poskus, kako v »zadnjem stadiju«, ko odpovedujeta ves »analitični aparat« in »ekonomska logika« in ko z »zdravo pametjo« ne gre nikamor več, razumeti, kaj se dogaja, in predvsem, kaj se (nam) še lahko zgodi. Sredi EU, te nikoli dokončane rimsko-maastrichtsko-lizbonske bazilike evropske (svete?) družine. Ima namreč ta spirala navzgor ali navzdol, kakor hočete, ki smo ji zgodovinske priče zadnjih pet let, sploh še lahko kakšen »srečen konec«? Je vse skupaj, vključno z domnevnim soglasnim sporazumom, doseženim v noči z nedelje na ponedeljek, še racionalno ali pa je zaporedje na videz razumskih posamičnih dejanj (čeprav v osnovi političnih blefov, izsiljevanj, maščevalnosti, osebnih zamer ipd.) v interakciji in v časovni razsežnosti le še nenadzorovana verižna reakcija, za katero je nemogoče vedeti, kdaj in kako se bo končala?
Se bo, kajti, drugače rečeno – vseeno, katera razlaga vam je bolj pri srcu, tista o »podivjanem neoliberalnem imperializmu« ali tista o »balkansko-ciganskem življenju na tuj račun«, ter kako daleč nazaj greste in katerega »krivca« bi radi obsodili –, ključni odločevalci, od Angele Merkel do Aleksisa Ciprasa in vseh vmes, so zdaj videti le še ujetniki svojih posamičnih realnosti in racionalnosti ter svojih predstav o pravičnosti in lastne moralne vzvišenosti. To ne pomeni, da vprašanje odgovornosti ni pomembno, pač pa, da zdaj o Zakaj nihče ne more razsodno razmišljati. Bi pa prav zdaj vsi morali razmišljati o tem, Kako. Namreč kako je mogoče preprečiti še večjo škodo in kako v skupnosti, združeni z vročim premirjem, vzpostaviti »proces OVSE«, sistem povrnitve medsebojnega obveščanja, zaupanja in neultimativnega dogovarjanja.