Ministrska ekipa je včeraj sprejela etični kodeks funkcionarjev vlade in ministrstev. Kot njegov sestavni del je bila predvidena tudi izjava, s podpisom katere naj bi se funkcionar zavezal, da bo spoštoval v kodeksu zapisane standarde, v primeru njihovega kršenja pa bo upošteval odločitev vlade. Če bi torej vlada komu od njenih članov ali funkcionarjev na ministrstvih zaradi kršenja kodeksa naložila določeno ravnanje oziroma celo terjala njegov odhod, naj bi ta njeno zahtevo tudi izpolnil. Vendar so se na včerajšnji seji vlade odločili, da funkcionarji te izjave ne bodo podpisovali.
Poslanci se kodeksa otepajo
S sprejemanjem etičnih kodeksov so imeli funkcionarji v preteklosti veliko težav. Pred slabimi petnajstimi leti je takratna Drnovškova ministrska ekipa sprejela kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ob tem pa sklenila, da ga bo smiselno uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje. Etični kodeks je postal precejšna uspešnica v času prve Janševe vlade. Pripravil ga je takratni član strokovnega sveta SDS in nato minister za javno upravo Gregor Virant, podpis kodeksa pa je bil pogoj za vstop v prvo Janševo ministrsko ekipo. Kot se je kasneje spominjal Virant, pa je bil omenjeni kodeks le mrtva črka na papirju. Če je bil prvak SDS na takratna pravila etičnega ravnanja močno ponosen, pa je v času svojega drugega mandata na Gregorčičevi nanje povsem pozabil in zavezi k njim ministrom ni nikoli omenil. Odločitev o pripravi kodeksa je nato sprejela ministrska ekipa Alenke Bratušek, vendar ji je za njeno uresničitev zmanjkalo časa.
Bolj kot za ministre, ki se k spoštovanju predpisov in delanju v javno dobro zavežejo že v prisegi ob imenovanju, bi bila po ocenah poznavalcev zaveza k etičnemu ravnanju s sprejemom kodeksa nujna za poslance. Ti pa se mu vseskozi spretno izogibajo. Prvi predlog je bil sicer pripravljen že leta 1993, a dlje od njegove neformalne obravnave ni prišlo. Kasneje se je ideja o nujnosti etičnega kodeksa za poslance pogosto oživljala – praviloma po kakšnem od nedopustnih ravnanj predstavnikov ljudstva. Kot je bila na primer izjava poslanca SDS Pavla Ruparja, ki je ob obravnavi zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti pred desetimi leti poslankama Majdi Širca in Majdi Potrata zabrusil, da bi jima »odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Ali pa ko se je na vratih Jelinčičeve poslanske skupine pojavil napis: »Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puškomitraljez.« A so se vse razprave o pravilih etičnega ravnanja kaj hitro sprevrgle v medstrankarska obračunavanja: če je kodeks podpirala levica, mu je nasprotovala desnica in obrnjeno.
Leto dni dolgo »usklajevanje«
Zadnji predlog etičnega kodeksa za poslance je novembra lani vložila tedaj še obstoječa poslanska skupina ZaAB. Če je na začetku kazalo, da obstaja nekaj možnosti za njegov sprejem, je poslanska skupina SDS kmalu »ugotovila«, da je glavni cilj predloga politično obračunavanje s tistimi, ki se ne uklanjajo glasovalnemu stroju leve politične opcije. Na posvetu predstavnikov poslanskih skupin pri predsedniku državnega zbora izraženo prepričanje, da bi bil za uspešno delovanje kodeksa potreben konsenz vseh poslanskih skupin o njegovem sprejemu, je tako padlo v vodo. »Zadeva je še v usklajevanju,« so nam sicer včeraj pojasnili v državnem zboru.
A je očitno nekdanji vodja poslanske skupine ZaAB, zdaj pa nepovezani poslanec Jani Möderndorfer prepričan, da je treba parlamentarno kulturo dvigniti pa tudi da je to brez konkretnejših sankcij tako rekoč nemogoče. Zato je predlagal, da se kaznovanje neprimernega ravnanja poslancev zapiše v poslovnik državnega zbora, torej v tako imenovano malo ustavo parlamenta. »Smiselno bi bilo, da bi poslance za neetično ravnanje grajali oziroma da bi se morali ti javno in primerno opravičiti. Navsezadnje pa bi jih bilo treba tudi denarno kaznovati. Ker državni zbor očitno ne bo sprejel etičnega kodeksa, bi bile omenjene sankcije najbolj učinkovite,« je prepričan Möderndorfer. Po tem predlogu bi bil poslanec za neprimerno ravnanje na sejah državnega zbora ali delovnih teles kaznovan z neopravičeno odsotnostjo s seje, kar bi pomenilo, da za tisti dan ne bi prejel plače ter pripadajočih dodatkov za prehrano in prevoz na delo. Če ima mesec 21 delovnih dni, se enodnevni dohodek poslancev giblje med 168 in 245 evri bruto. Pri predlogu za uvedbo sankcij se Möderndorfer sklicuje na prakso evropskega parlamenta pa tudi nekaterih nacionalnih parlamentov. Glede na nenaklonjenost sprejemu etičnega kodeksa pa verjetnosti, da bi si slovenski poslanci z dvotretjinsko večino, ki je potrebna za spreminjanje poslovnika, izglasovali denarne sankcije, tako rekoč ni.
