Iskanje Slovenije na različnih lestvicah konkurenčnosti se že nekaj let končuje blizu njihovega repa. Švicarski inštitut IMD nas uvršča šele na 49. mesto med 61 državami. Napredek sicer je, v enem letu smo priplezali šest mest višje, toda še naprej nas »ubija« tipična slovenska značilnost – pesimizem. »Slovenijo je pesimizem anketiranih menedžerjev pahnil 12 mest nižje. Če bi upoštevali samo trde statistične kazalnike – imate rast gospodarstva in zaposlenosti – bi prehiteli Španijo. Slovenija je druga najbolj pesimistična država na lestvici, takoj za Kitajsko,« je na včerajšnji mednarodni konferenci FDI Summit opozoril Arturo Bris, profesor za finance na švicarski poslovni šoli IMD in direktor Svetovnega centra za konkurenčnost IMD.
Potrebujemo denar, da bi bili bolj konkurenčni
Stanje po oceni Brisa vsekakor ni tako žalostno. Slovenija ima namreč srečo, da je vpeta v sistem tradicionalnih ekonomij, kjer se trendi zopet obračajo navzgor, česar ne bi mogli trditi za desetletje opevane ekonomije v razvoju.
Ključno pri tem je, ali bo slovenski vladi uspelo izkoristiti pozitivna gibanja v mednarodnem okolju in dodatno okrepiti konkurenčnost gospodarstva. Tu se pojavi tudi prvi problem, mnoge države namreč niti ne vedo, kaj konkurenčnost je. Evropska paradigma o konkurenčnosti pravi: »Znižujmo stroške, izvažajmo več,« vendar je takšno pojmovanje konkurenčnosti po oceni Brisa povsem napačno in je doslej več državam škodilo kot pomagalo. »Bistvo konkurenčnosti je ustvarjanje razmer za dolgoročno rast gospodarstva in blaginje prebivalstva,« je poudaril.
Pomembne prednosti Slovenije in večine starih gospodarskih velesil sta dobro razvita infrastruktura in šolski sistem. Čeprav denimo Gorenje nima neposrednega dostopa do avtocestnega križa, projekt drugega tira pa je še vedno v povojih, je infrastruktura v Sloveniji razmeroma dobra, medtem ko se po učinkovitosti šolskega sistema Slovenija uvršča med 30 najboljših držav na svetu. Naloga šolskega sistema je poskrbeti, da talentirane posameznike pripelje na ustrezno delovno mesto. »Človeški viri, njihove veščine in talent bi morali biti prednost za Slovenijo,« je dejal Bris, ki pravi, da vse države niso tako srečne. Savdska Arabija in Mongolija sta na primer dva primera, kjer primanjkuje človeških virov, celo Singapur mora uvažati kadre. »Naloga Slovenije zatorej ni privabljanje talentiranih kadrov, temveč denarja.«
Neznanke, ki plašijo tujce
Denarja iz tujine v Sloveniji žal ni na pretek. Obseg tujih neposrednih investicij v Sloveniji se je sicer lani povečal za skoraj 14 odstotkov, na 10,1 milijarde evrov, toda to je bila predvsem posledica Agrokorjevega nakupa Mercatorja, medtem ko tujci iz Slovenije še vedno raje črpajo milijone kot investirajo. Lani je denimo iz Slovenije odteklo 645,9 milijona evrov več dobičkov, kot jih je bilo reinvestiranih. Tudi letos verjetno ne bo bistveno drugače.
Eden glavnih razlogov za to je nejasna politika vlade. »Vselej izpolnimo svoje obljube do tujega lastnika. Ne moremo pa mu obljubiti, da vemo, kaj bo naredila država,« je na včerajšnjem dogodku opozoril Tomaž Lanišek, izvršni direktor v družbi Knauf Insulation Slovenia. Prav zaradi negotovosti o poslovnem okolju in novih davčnih obremenitvah naj bi izgubili vsaj 20 milijonov evrov investicij za prihodnje leto, saj jih bo tuji lastnik raje razdelil hčerinskim družbam iz drugih držav.
Velik del problema je davčni sistem. »Pobiramo najslabše davčne prakse iz drugih sistemov in jih združujemo,« je dejal Aleksander Zalaznik, generalni direktor družbe Danfoss Trata, in kot primer navedel plačilo socialnih prispevkov na 13. in 14. plačo. Z Zalaznikom se strinja tudi predsednik uprave SIJ – Slovenska industrija jekla Anton Chernykh, ki svetuje vladi, naj si pogleda, kako delujejo učinkoviti davčni sistemi, na primer v Švici in Luksemburgu, in jih posnema.
