Gondry se je dokumentarne forme lotil že v preteklosti, in sicer s filmoma Ulična zabava Dava Chappella in Trn v srcu, posluževal pa se je tudi medija animacije, med drugim v igranem filmu Znanost o spanju. Njegova odločitev o združevanju dokumentarnega pristopa in animacij tako ne preseneti, nekoliko bolj presenetljiv pa se zdi izbor sogovornika. Celo Gondry sam dá vedeti, da se ne počuti enakovreden sogovornik Chomskemu, vendar prav njegova ne najbolje artikulirana vprašanja in slaba angleščina (zaradi katere potrebujeta občasno celo prevajalca) delajo film zanimivejši. Zadrege in nesporazumi pripeljejo namreč do tega, da Chomsky – vedno prijazen, potrpežljiv – svoje ideje in teorije razloži na poljuden način.
Z neposrednostjo in nerodnostjo (ali je ta zaigrana ali dejanska, glede na rezultat niti ni pomembno) pa je Gondry dosegel tudi to, da je Chomsky spregovoril še o bolj osebnih zadevah. Tako lahko iz prve roke izvemo nekaj več o njegovem zasebnem življenju, o preminuli ženi in tem, kako živi kot vdovec (pogovor sta snemala leta 2010, še preden se je Chomsky znova poročil). Meandriranje od lingvističnih teorij do spominov na ovseno kašo, ki jo je moral jesti kot otrok, daje sprva vtis, da Gondry ni povsem jasno vedel, kako izpeljati pogovor, in je zato v film vključil tudi vse neuradne izjave ter celo nekatere bolj zabavljive trenutke. Eden takih se zgodi, ko Gondry nekoliko zaskrbljeno vpraša, kaj naj si misli o dekletovi obsedenosti z astrologijo. Chomsky ga hitro pomiri, da ljudje verjamemo v različne stvari, in doda, da je tudi Newton verjel v astrologijo. Vendar pa se prav ta navidezna improvizacija pogovora v končni fazi izkaže za ključno, saj Gondryju omogoči izpeljati potencialno zahteven pogovor na sproščen in širši množici razumljiv način.
V veliko pomoč mu je seveda tudi animacija, s katero na vizualen način dopolni razlage Chomskega, predvsem ko je govor o generativni slovnici. Tako na primer pojasnila o odnosu med simboli in fizičnimi objekti upodobi z risbami, ki so namerno otroško naivne. Gondry s svojim »čečkanjem« pokaže, kako arbitraren je ta odnos, saj besede Chomskega ali njegove fraze transformira v neke vrste vizualne improvizacije in jih asociira ter povezuje po povsem svoji logiki. Na tak način ilustrira izmuzljivost miselnih procesov in na vizualen način pove tisto, kar želi Chomsky razložiti z besedami. Prav interakcija med Chomskim in Gondryjem, med besedami in animacijo pa je tista, zaradi katere je ta film v enaki meri film o velikanu Noamu Chomskem kot tudi film o malem človeku, ki ga tokrat igra Michel Gondry.
