Velik del zaslug ima pri tem zasnova uprizoritvenega scenarija; ta dosledno sledi poteku in motivom literarnega besedila, vendar osnovno zgodbo mestoma dopisuje z razlagami, komentarji in aktualističnimi bodicami, vse to pa zloži v dognan preplet dialogov, akcije in raznih »nedramskih« posegov, ki se v izvedbi pokaže kot izrazito učinkovit. Hrbtenico celoti dogajanja pravzaprav ponujajo različni stranski liki – hlapci, dekle, župnik, vaščanke in drugi –, v katere se z občutkom za navdahnjen kroki levijo Janez Starina, Mojca Funkl, Gregor Gruden in Mirjam Korbar Žlajpah. Ti imajo skozi predstavo funkcijo nekakšnega zbora, ki orisuje potek dogodkov, ga reflektira in nemalokrat tudi sarkastično potujuje, v njihovem klepetanju, v katerem ne manjka ljudskih modrovanj, pa odzvanja tista »zdrava pamet«, ki se zna – ne glede na vse krivice, ki jim je priča – vselej prikloniti gospodarju, še preden ta to zares zahteva. Pritajena angažiranost predstave v tem elementu se zdi tudi elegantnejša od nekaterih bolj neposredno izraženih stališč (še posebej odvečno na primer deluje sklepno grobarjevo poantiranje).
Uprizoritev je umeščena na enotno, stilizirano prizorišče: scenografija, ki jo je oblikoval Dani Modrej, širše območje dogajanja zaznamuje s projekcijo gozda na zadnjo steno ter redko nasejanimi debli drevesc po dvorani, posamične lokacije pa določa še nekaj grobih kosov pohištva (klop, omizje, stojalo), razmeščenih ob robovih odra, ki se jim pridružuje prgišče stolov, pručk in različnih predmetov. Na prvi pogled je očitno, da gre za trd, skop, v sebi sklenjen svet z jasno hierarhijo vrednot ter družbenih vlog (kar se smiselno odraža v kostumografiji Andreja Vrhovnika), v katerem ni prostora za odstopanja, ki bi utegnila zamajati njegov ustroj. Najbolj ostro to odmeva v ledenem, oblastnem glasu Karničnika: Gašper Tič mu z natančnim igralskim izrazom nadene držo, ki je enako toga kot njegova misel; v prezirljivi krutosti, tudi do cagavega sina Ožbeja (Jernej Gašperin), mu dosledno sledi Judita Zidar kot Karničnica. Toda za nekatere najmočnejše prizore vendarle poskrbi Anja Drnovšek; ta odmerjeno, z nekakšno stišano silovitostjo, ki ne potrebuje niti besed, oblikuje »pankrtsko mater« Meto v vsej njeni neuklonljivosti.
