»Všeč mi je, ko vidim, da ne maraš plehkih žensk. Tudi jaz jih ne maram, pa je vedno kakšna v bližini. Tudi v službi, pa bivše sošolke na srednji... Vedno se je kakšna takšna našla in vedno ji je uspelo, da je bila glavna. Ti pa veš, da večina od nas ni taka. Ne vem, ali si hodil na kak tečaj o ženskah, da si nas tako dobro pogruntal. Včasih mi gre prav na jetra, tako me včasih zadane kak tvoj verz,« so nekatere od misli prvega izmed pisem, ki jih je glasbenik Jan Plestenjak objavil v knjižici Janov zvezek, v kateri so zbrana razmišljanja, izpovedi, posvetila in zamislice ene od njegovih oboževalk.
Zabavno in iskreno čtivo spremljajo arhivske in aktualne fotografije Jana ob kitari, Jana ob motorju, Jana ob mikrofonu, Jana pred polno dvorano, Jana ob klavirju, Jana v avtu, Jana s psičko Ajo in Jana pred žarometi, ni pa, zanimivo in povedno, Jana ob ženski. Jan je namreč namenjen vsem ženskam, ne samo eni, čeprav je bolj opravljive rubrike kljub svoji zadržanosti na to temo v preteklosti polnil z različnimi spremljevalkami.
Zna se dotakniti ženske duše
Martina Kajfež, Ivana Spagna, Inja Gregorič, menda tudi Maša Medik, Karin Škufca, Tara Zupančič in Nadiya Bychkova ter druge, za katere si je Plestenjak odtrgal košček svojega srca, pa še vedno niso nič v primerjavi z njegovo najzvestejšo spremljevalko, zdaj že poginulo psičko Ajo, ki ji je Jan posvetil svoj zadnji album Dvigni krila, ter seveda z množico oboževalk, ki Jana in njegovo glasbo občudujejo na koncertih.
Enako predanost je mogoče zaznati tudi iz pisem v zvezku, kjer na dobrih 40 straneh najdemo odgovor na vprašanje, zakaj ravno Jan, obenem pa pridemo tudi do ugotovitve, da se Janova besedila ženske duše res znajo dotakniti. »Tiho sanjaš, nekje daleč, zdaj vem, zdaj res vem, da upati ne smem. Za božič bom sam in ne misli, da živeti več ne znam. Poljubil bom dan in opral bom tvojo sol iz mojih ran, za božič bom sam,« je pred enim od božičev v svoji 23-letni karieri v pesmi Za božič bom sam napisal Plestenjak, ki bo s temi verzi verjetno pustil prosto pot solzam tudi kateri od današnjih deklet, ki so ostale same. Po drugi strani pa je Jan, ki je veliko pesmi posvetil zapuščenosti, skrbel tudi za razburkanost strasti, kot na primer v skladbi Lepa, v kateri poje: »Na postelji je svila, od užitka se potiva, daleč spodaj so oblaki, čutim, da letiva. Globoko grem v tebe, od ognja me zazebe. Malo me je strah, ker bojim se sebe. Lepa zame, ti boš lepa, ko sveče dogorijo, zame ti boš lepa, ko oči zaspijo, se angeli zbudijo.«
V zaodrje in srce ne spušča
Stare uspešnice, tudi komad Ona sanja o Ljubljani, ki ima na youtubu že več kot milijon ogledov, ter novi album Dvigni krila, na katerem je 12 pesmi, bo Jan bo s kitaro, klavirjem, svojo spremljevalno skupino in še čim danes v živo prepeval v Hali Tivoli na koncertu, ki bo namenjen predvsem predstavitvi njegovega zadnjega, 13. albuma. In še namig za oboževalke, ki bi se želele prebiti v zaodrje. »Deveti avgust 2014, Velika Polana. Moja frendica je lezla v backstage, ker smo stavile, če si upa in ti prilima enega lubčka. Bila je gužva in tvoj varnostnik je bil vljuden, a zelo odločen. Kak teden smo bile jezne nate,« piše avtorica Janovega zvezka, vam pa še vedno ostajajo Jan na odru in njegove sanjarije, ki se glede na Janovih tako rekoč rosnih 42 let še ne bodo tako kmalu končale.
