Spoznal sem se s producenti nadaljevanke in prišli so si ogledat moje posestvo kot morebitno lokacijo. Rekli so, da bo zgodba orientirana na slovensko Istro, pri meni jim je bilo všeč in dogovorili smo se.
So jim bila všeč tudi vina?Seveda.
Torej je bilo usodno vino?Lahko bi tako rekel. Pa tudi lokacija.
Goriška brda, kjer snemajo nadaljevanko Ena žlahtna štorija, so postala turistični cilj za gledalce. Se to dogaja tudi vam? Prihajajo ljudje tudi v Gažon, kjer se snema Usodno vino?Da, prihajajo, a ne v velikem številu, temveč si želijo ogledati vas, kjer se snema nadaljevanka. Ampak mi preprosto nimamo časa za takšne turistične izlete, saj se ne ukvarjamo s turizmom, ampak z vinom. Kljub temu da sva z ženo nenehno v akciji pri opravkih na kmetiji in prodajava vina, vsakogar sprejmemo, saj gre pri tem za promocijo Istre. Lepo je videti, da se vsaj malo pokaže te naše lepe vinograde in našo Istro, ki je pozabljena od sveta. Ta dežela tukaj ima svoje ime, in to je slovenska Istra, ki se začne pri Črnem Kalu. Istra ni samo hrvaška.
Pa se v vasi gleda nadaljevanka?Kolikor vem, jo gledajo. Tudi meni je uspelo kljub polnemu urniku pogledati nekaj delov. So se pa v vasi prilagodili in sprejeli snemalno ekipo. Včasih je treba premakniti kakšen avto, ugasniti kakšno žago ali kultivator. Sicer pa pride snemalna ekipa, v kateri je od 30 do 40 ljudi, približno enkrat na mesec. V vasi so jih dobro sprejeli. Edino, kar nekatere moti, je jezik, ker ne govorijo v domačem narečju, ampak to je vse. Nobenih težav ni.
Kako je to videti, ko pride vsa snemalna ekipa?Lepo jih je opazovati, ker so zelo natančni in profesionalni. Mi jih samo gostimo. Snemajo pa samo na dvorišču, v vasi in med vinogradi. V kleti se ne snema. Žarometi bi preveč spremenili mikroklimo v kleti.
V začetku tedna ste se vrnili iz Kanade, kjer ste prestavljali svoja vina. Kaj pripelje do tega, da pride vinar iz Slovenije v Kanado predstavljat svoja vina?Tja sva odšla skupaj s Primožem Lavrenčičem s posestva Burja v Vipavi. Povabili so naju ljudje, ki imajo interes, da poslujejo v Sloveniji. Slovenija je v vinskem svetu trenutno v modi. Na podlagi govoric in kakovosti so ugotovili, da smo uspešni in da imamo dobra vina. Potem so prišli še na obisk in se o tem prepričali.
Je vedno tako, da vinarja najdejo agenti?Načeloma da. To so ljudje, ki raziskujejo nove trende in iščejo prepoznavnost na vinskem trgu prav s takšnimi ekskluzivnejšimi vini, ki niso plod množične proizvodnje, srečujemo se na raznih vinskih festivalih. Njih vodijo predvsem poslovni interesi in ugotovili so, da je v Kanadi priložnost za slovenska vina. Ampak tukaj govorimo o zelo majhnih količinah, to so praktično drobtinice. Tisoč steklenic je že kar dobra številka. V dolini Okanagan, ki je ena najrazvitejših kanadskih regij, na veliko pridobivajo biološke in biodinamične certifikate za svoja vina, ki so v trendu, po okusu pa niso niti približno primerljiva z našimi. Tisti, ki spremlja vina, ki pozna trende, ve, kaj je dobro vino, takoj ko ga poskusi.
Kaj pa oranžno vino kot nova vinska barva?Oranžno je danes že marsikaj. Raje bi govoril o biološko pridelanih vinih, ki se delajo v lesenih posodah po starih načelih z umnostjo, strumnostjo in nadzorom nad celotnim biokemičnim procesom. Koliko časa jih držiš na tropinah, je tvoja stvar. Je pa to vino drago in pri meni ni pogosto predmet pogajanj o ceni. Kljub temu pa se na zahodnih trgih zelo zanimajo zanj, kot tudi za refošk.
Torej je refošk kljub vsemu še vedno paradno vino Istre?Seveda, ker je nekaj posebnega. Refošk iz naših hribov se ne dela v hektolitrih, se ne toči s pipami, se ga ne meša, če ti ga zmanjkuje. Svojo srečo iz vinogradov moraš zapakirati in prodati po cenah, s katerimi si zadovoljen. Kjer koli ga pokusijo, se jim zasvetijo oči. Ampak to pomeni sedem dni ročnega mešanja jagod iz ekološkega grozdja, brez kvasovk, najmanj leto in dva meseca zorenja v lesenih sodih, dodano je žveplo v mikroskopskih količinah. Takšno stekleničko z veseljem spiješ. To je bistvo.
Kaj pa amfore?Sam sem kupil amfore kot novo igračko, da poskusim, kaj bo nastalo, če delam vino po tem postopku. Pravzaprav sem le policist, ki dobro grozdje usmerja levo in desno, naprej in nazaj z vsem znanjem, ki ga imam, zato sem se odločil, da svoje znanje usmerim tudi v amfore. Vse pa delam popolnoma brez kemikalij in brez premikanja vina sem ter tja. Ko dam vino v sod, se ga ne dotikam. Vsakič, ko se ga dotakneš, ga je treba pobožati. Boža pa se ga s kemijo.
Ali spremljate, kje vse po svetu se pije vaše vino?Ne. Prodajali so ga na Švedskem, v Rusiji, v Angliji a ga tam ni več, je pa na ameriškem trgu že več let in povpraševanje še raste, ter zdaj v Kanadi, na Japonskem in v Hongkongu. Je pa tako, da moraš trg vzdrževati sam ali pa imeti ljudi, ki za to skrbijo. Sam tega ne zmorem. Traktor popravljam sam, medtem ko ga vozim, moram razmišljati o tem, kaj je bilo narejeno, kaj bi moralo biti, moram skrbeti za vinograd, za vsakega črva, ki rije po vinogradu, da bo delal meni v prid, borim se z divjadjo in tatovi cepičev, sam skrbim za promocijo.
Cepiči se kradejo?Da, vsako leto mi zmanjka tam nekje dvajset trt, predvsem tistih na najboljših legah. Ne vem, kaj se dogaja. Vsako leto, ko so trte že porezane, mi nekdo pobere cepiče. Je pa res, da so tisti vinogradi bolj izpostavljeni, frekvenca ljudi, ki hodijo tam mimo, je večja kot drugje. Zdaj se pripravljamo na postavitev ograje. Vinograde moram zaščititi, saj je to moja osnova. Že tako mi divje živali in ptiči vsako leto pojedo 20 do 30 odstotkov pridelka. Ekologija tudi njim prija. Vinogradov, ki so škropljeni s pesticidi, se izogibajo tudi živali. In potem vsi pridejo jest dobro, zdravo grozdje.
