Ko Pop TV med tednom konča svoj kuharski resničnostni šov Gostilna išče šefa, ob pol desetih zvečer servira še Usodno vino. Nenavadna ura za telenovelo, bi lahko pomislili, a je za telenovelo, vsaj kar zadeva slovenske razmere, po svoje nenavadno tudi Usodno vino. Medtem ko Popova konkurenca Planet TV s svojo Eno žlahtno štorijo stavi na preverjene hite, ki sproščajo Slovence, torej vino, komedijo in v slovenskih komičnih filmih in nadaljevankah skoraj obvezen dialekt, je Usodno vino kljub jasnemu posnemanju vinske ideje šlo svojo pot.
Telenovelina ekipa se je pod okriljem produkcijske hiše Perfo in režiserja Nejca Levstika zadeve lotila skrajno resno, brez šale, bi rekli, ter razprtije, spletke in romance postavila v pomeščanjeno podeželsko okolje, v katerem so sproščene in preproste like zamenjali fini posestniki, kakršne bi težko našli celo v francoskem Bordeauxu. Jih pa zato v nasprotju s Štorijo in njenimi bolj sproščenimi Goriškimi brdi, kjer nastaja tudi vino štorija, očitno lahko najdemo v Gažonu v slovenski Istri, na posestvu Rojac, in v največjem studiu v Sloveniji, ki ima 22 prizorišč in meri 2600 kvadratnih metrov, na katerih se seveda pije usodno vino. In ne, tega vina gledalci v nasprotju s štorijo zaenkrat ne bomo mogli kupiti pri najbližjem trgovcu, pravijo na Popu. Bomo pa še vedno lahko srkali štorijo, brez zamere tudi ob Usodnem vinu.
Fino podeželje, lepi igralci
Preletavanje okolice z brezpilotniki v začetnih kadrih Usodnega vina, s čimer poptevejeci namigujejo na megalomanskost serije, je le en kamen v mozaiku obsežne in, to jim moramo priznati, dodelane produkcije, ki v prvi sezoni dosega 7,1-odstotno gledanost, brez dvoma pa svoje prispeva tudi igralska zasedba, zlasti lepa in mlada Klemen Janežič in Inja Zalta. Pop TV je že vedel, zakaj bo na plakatih kljub znanim imenom, kot so Janez Hočevar - Rifle, Nina Ivanišin, Tjaša Železnik, Judita Zidar, Darja Reichman, Aljaž Jovanovič in Jernej Kuntner, izpostavil prav širši javnosti dokaj neznana igralca, ki sicer nase opozarjata že nekaj časa. Janežič s svojo karizmo in vlogami v filmu in gledališču, predvsem v SNG Drami Ljubljana, zadnji dve leti nakazuje, da v neki prihodnosti utegne iti po stopinjah Marka Mandića, Inja pa prihaja iz povsem drugega filma, čeprav to nikakor ne pomeni, da je kaj manj zanimiva.
Za telenovelo se uči več kot v šoli
Nešolana 21-letna igralka, ki se je letos razgaljala tudi v srednjemetražnem filmu Všečkana Dražena Štaderja, je svojo kariero začela kot model, danes pa prav zaradi Usodnega vina lahko rečemo, da je v komaj nekaj mesecih postala eden najbolj prepoznavnih mladih obrazov slovenske televizijske scene. »Vpisala sem se na AGRFT in na ALUO, pa niti nisem šla delat sprejemnih, ker me je dan prej že čakalo presenečenje, da sem dobila vlogo. Snemanje je naporno, jutri snemamo že ob štirih zjutraj, snemamo petkrat na teden, kar naporen tempo. Želim pa si, da bi se lahko začela učiti igre. Včasih čutim, da mi manjka izkušenj na snemanjih, saj si za posamezen prizor vzamem premalo časa.« Časa pri snemanju telenovele, ki zahteva dnevni tempo, ni, zato ima doma čas samo za učenje teksta, vse drugo pa pride sproti. »Ko pridem domov s snemanja, se samo naučim tekst za naslednji dan, in to je vse. Ko prideš na snemanje, naredijo dve, tri ponovitve prizora in greš naprej. Snema se okrog dvajset prizorov na dan, v enem dnevu sem snemala tudi že osemnajst prizorov. Pa tudi teksta je včasih veliko. Niti v šoli se nisem tako veliko učila kot zdaj,« pravi Inja, ki si pomaga tudi s soigralci oziroma oni pomagajo njej. Z nasveti, največkrat tik pred snemanjem, saj prej ni časa.
Naj smrklja, ki se je razgalila
V svet manekenstva se je Inja pojavila pri 14 letih, ko je postala naj smrklja, nato pa je tekmovala tudi na drugih izborih, kot sta na primer tekmovanji za lepo sosedo in miss Zemlje. »Takrat sploh še nisem dobro vedela, kaj to pomeni, o tem nisem imela niti predstave. Poskusila sem bolj iz radovednosti in tudi zmagala, potem pa so me počasi začeli vabiti na vse te izbore in na razna fotografiranja,« se spominja svojih pubertetniških manekenskih dni, ki se jim še ni popolnoma odpovedala, vsaj kar zadeva delo fotomodela in nastopanje v reklamnih spotih, saj je za klasično manekenko premajhna.
Na vabila na lepotne izbore se je odzvala, »ker me je zanimalo, kako je videti svet lepotnih tekmovanj tudi v zakulisju, nisem pa imela nobenih drugih ambicij, tudi nisem iskala nobene samopotrditve«. Prav tako pa je sprejela tudi povabilo fotografa Aleša Bravničarja na fotoseanso, na kateri se je, sicer še malo sramežljivo, razgalila za Playboy. »Aleš Bravničar me je poklical in vprašal, ali bi bila pripravljena sodelovati, in smo naredili nekaj fotografij. Ni bilo nič takšnega, tudi nisem bila čisto gola. Povabili so me tudi na fotografiranje za naslovnico in sredino revije, vendar sem to zavrnila. Golota se mi ne zdi sporna, vendar nisem čutila potrebe po tem, da bi se razgaljala celi Sloveniji. Rada sem gola v svoji intimi, ne pa pred vsemi. Zdi se mi, da zdaj vsi delajo bum iz tega, pa ni nič posebnega. To sploh ni bil ne vem kako velik dogodek v mojem življenju, mi je pa smešno, da so te moje fotografije zdaj spet aktualne,« se čudi Inja, ki z razgaljanjem ni imela težav niti pri snemanju filma Všečkana.
Všečkana, a bi se kdaj kar skrila
»S tem filmom smo pravzaprav hoteli pokazati, kaj se lahko zgodi, če postaneš žrtev družabnih omrežij, in na neki način opozoriti najstnike, naj pazijo, kaj objavljajo po spletu. To je bila moja prva izkušnja pred kamero. Tukaj sem v bistvu začutila, da se pred kamero počutim dobro in da bi se lahko preskusila tudi kot igralka. Z veseljem bi snemala še kakšen film,« je zadovoljna z izkušnjo. Ni kakšna posebna ljubiteljica družabnih omrežij, jih pa uporablja, tudi bolj drzno, če je treba. »Ker sem model, ta omrežja na neki način uporabljam za svojo promocijo. Ja, včasih gre tudi za rahlo gole fotografije, vendar so estetske. Menim pa, da ljudje na družabnih omrežij objavljajo veliko preveč intime, sploh mladostniki. To, da so generacije že pravzaprav odvisne od objavljanja fotografij, se mi zdi grozno.«
Zaradi Usodnega vina ji časa zmanjkuje tako rekoč za vse, za branje, bližnje in televizijo, ki je doma sploh nima. »Sem pa tja preberem kaj po internetu, kaj se dogaja v svetu, več pa ne. S tem se tudi ne obremenjujem, kar pa ne pomeni, da nimam odnosa do določenih stvari ali pogleda s svojega zornega kota. Ne počutim se tako, da bi morala glede na to, da igram v eni nadaljevanki, razlagati svoj pogled na svet ali odnos do različnih stvari javnosti.«
Inja res igra »le v eni nadaljevanki«, a jo je ta katapultirala med slovenske zvezde. »Ta prepoznavnost mi ni preveč všeč. Včasih se počutim tako, da bi se najraje kam skrila. Rada nastopam, rada igram, samo pred to pretirano prepoznavnostjo pa bi se najraje skrila,« pravi in dodaja, da težave, ki pridejo s prepoznavnostjo, poskuša ignorirati, medtem ko ji telefonske številke še ni bilo treba zamenjati. Mogoče pa to pride šele v drugi sezoni.
