Enkrat poleti leta 2012 se je po slovenskem spletu viralno razširil pamflet, menda pismo nekega bralca nekemu mediju, o tem, kaj vse da je François Hollande, francoski predsednik, v pičlih nekaj mesecih po izvolitvi postoril. Da je zvišal davke bogatim, zaposlil množico učiteljev in profesorjev, prerazporedil proračunski denar za znanost in raziskave, znižal plače politikom in državnim uradnikom… Pamflet se je čudovito prijel in se – v času druge vlade Janeza Janše, njenega Zujfa, fiskalnega pravila, visokih obresti na slovenske obveznice itd. – trdovratno upiral izkustvenim preizkusom. Nasedli so mu, vsaj za trenutek, tudi drugače nelahkoverni in izobraženi ljudje.
Aprila tistega leta je Marine Le Pen na predsedniških volitvah dobila 6,4 milijona glasov. Približno 400.000 več, kot je njena Nacionalna fronta prejšnjo nedeljo v prvem krogu dobila na regionalnih volitvah. Toda odstotki so bili zaradi občutno višje volilne udeležbe pred tremi leti in pol drugačni: slabih 18 odstotkov leta 2012, približno 28 odstotkov tokrat. Toda: glede na prejšnje regionalne volitve leta 2010, na katerih je Nacionalno fronto še vodil njen ustanovitelj Jean-Marie Le Pen, je stranka glasove skoraj potrojila. Še več: vsaj v prvem krogu je osvojila tudi nekatera volilna območja, ki so bila doslej zanjo nedostopna.
Šok, sta ob tem med zobmi na naslovnici stisnila časopisa Humanité in Figaro. Usklajenost ni bila brez svojevrstne simbolike: Humanité s komunističnim izročilom in republikanski Figaro, last veleindustrialca. Leva in desna Francija sta bili v nedeljo zvečer nemara res šokirani, toda presenečeni ne bi smeli biti. Uspeh Marine Le Pen je tudi ali celo zlasti posledica skoraj popolnega poloma Hollandovega socialističnega predsedništva na eni in nič bolj posrečene poprejšnje republikanske, že zelo od sredine proti robu premaknjene elizejske epizode Nicolasa Sarkozyja.
Desni populizem s »človeškim obrazom«
Na ozadju tega je 47-letna Marine Le Pen, nekaj kratkih let odvetnica, spisala učinkovit in proti argumentom razuma odporen pamflet. V dobrih štirih letih od prevzema je stranko svojega očeta temeljito preobrazila. Neprikriti antisemitizem in antiislamizem ter pridige o »vitki državi« Jean-Marieja Le Pena, nekdanjega poročnika francoske kolonialne armade v Alžiriji (ki je menda, uradno potrjeno to ni bilo nikoli, lastnoročno mučil ujete pripadnike osvobodilnega gibanja), je zamenjala z antievropeizmom, gospodarskim protekcionizmom in državnim intervencionizmom, socialno demagogijo in nacionalizmom, ki ima rasizem »le« še v podtonu. Pri tem je šla tako daleč, da je letos poleti celo izključila 87-letnega očeta iz stranke zaradi (ponovne) izjave, da so bile plinske celice »obrobnost zgodovine«; Jean-Marie se je na to odzval z izjavo, da leta 2017 ne bo glasoval za hčer na predsedniških volitvah.
Marine bo očetov glas, kot je videti zdaj, zlahka pogrešila, kajti medtem je globoko prodrla v dele volilnega telesa, ki so za socialiste in republikance očitna uganka – med mlade in delavce. Družbena sloja torej, ki ju je kriza po letu 2008 najbolj prizadela. Letos oktobra je brezposelnost v Franciji dosegla 18-letni vrh z več kot desetimi odstotki, pri čemer brezposelnost mladih v nekaterih regijah presega 25 odstotkov. Tako je med delavci Nacionalna fronta v nedeljo dobila dvakrat večji delež (več kot polovico) glasov od povprečja, socialisti pa so dosegli še krepko nižjega od siceršnje slabe četrtine. In nalezljivost, viralnost te eklektične ideologije je treba razumeti tudi v ožjem pomenu besede, kajti Le Penova mojstrsko izkorišča socialna omrežja. Za kar so se ji deklasirani mladi volilci zahvalili z množičnim odzivom.
In kakor je njena ideologija sestavljena iz delčkov z vseh vetrov, tako tudi sama tovrstna »modernizacija« ni izum Le Penove. Skozi podoben proces, vključno s kadrovsko prenovo, so šle tudi nekatere druge »stare« desnopopulistične evropske stranke (denimo avstrijska FPÖ s Heinz-Christianom Strachejem ali švicarska SVP s Tonijem Brunnerjem), na podobnih izhodiščih pa so nastale številne nove (Finci na Finskem, Nova flamska zveza v Belgiji, DF na Danskem ali AfD v Nemčiji). Antisemitizem in retorični umik države »zgodovinskih voditeljev«, od Jörga Haiderja do očeta Le Penove, sta pač preživela: končno je Izrael, zlasti z Benjaminom Netanjahujem, prvi na »protiislamski fronti«, močna nacionalna država pa se ponuja kot edino jamstvo proti grozečemu evropskemu talilnemu loncu in globalizaciji. Skrajna populistična desnica sreča (novo) levico: proti evru ter proti prostotrgovinskim sporazumom ter za državno zaščito domačega gospodarstva in za državno posredovanje na trgu dela.
Družina je stranka in stranka družina
Kar Le Penova temu dodaja, je nasprotovanje schengnu in prikrita nestrpnost do vsega »tujerodnega«, zlasti islamskega, ter zavzemanje za »tradicionalne vrednote«, kakršna je (heteroseksualna) družina. S katero imata njen oče in ona v praksi določene težave. Politični očetomor je namreč le ena izmed anekdot v pestri družinski zasebni in politični zgodovini Le Penovih. Jean-Marie se je od žene Pierrette razvezal po 27 letih zakona, v katerem sta se pred Marine rodili še dve hčerki; takrat 52-letna Pierrette je svobodo proslavila s fotografijami na Playboyevi dvojni strani v precej pomanjkljivi opravi hišne pomočnice. Marine je bila poročena dvakrat, prvič pet, drugič štiri leta; iz prvega zakona ima tri hčere. Hči ene od sester, njena nečakinja Marion Maréchal-Le Pen, pa je nova vzhajajoča zvezda Nacionalne fronte; v nedeljo je dosegla podoben rezultat (več kot 40 odstotkov) kot Marine. Na trenutke je družina stranka in stranka družina: Le Penove ženske imajo može ali partnerje iz vodilnih strankarskih krogov, se od njih ločujejo (Marion je za nekaj let vrgla Le Pen iz priimka) in k njim vračajo, hkrati pa zaradi klanu podarjenega premoženja (kot je z darilom nekoč postal premožen tudi Haider) nimajo eksistenčnih bojazni, s kakršnimi razvnemajo strasti volilcev.
Po ocenah analitikov Nacionalna fronta v drugem krogu volitev ne bo zmagala povsod, kjer po prvem krogu vodi. Demokratična Francija in Evropa se s tem ne bosta mogli tolažiti. Kdor je mislil, da je Lionel Jospin bled politik, zaradi česar ni bilo čudno, da ga je Jean-Marie Le Pen porazil v prvem krogu predsedniških volitev leta 2002, je s Hollandom dobil še bolj bled odtenek bledice, ki mu niti obupano-nespametni poskus pridobiti barvo z razglasitvijo vojne ne more več pomagati. In če tudi desnica ne bo zmogla ničesar (ne nikogar, ničesar) drugega kot (še malo bolj desnega) Sarkozyja, si bo treba po Evropi privezati varnostne pasove. Čas dela za Marine Le Pen, do predsedniških volitev pa je še dobro leto dni.
