Na petkovi dražbi dražbene hiše Stadion v Trstu z deli slovenske umetnosti večinoma iz prve polovice 20. stoletja se je izkazalo, da smo še vedno pripravljeni odšteti lepe denarce za nacionalno umetnost: da pri nas Ivan Grohar ostaja bolj priljubljen od Egona Schieleja, da so impresionisti po že skoraj stotih letih še vedno najprestižnejša zbirateljska tema in da lahko Avgust Černigoj s svojo kameleonsko umetniško osebnostjo navduši raznovrstne kupce. Milijonska vsota, ki se je obrnila na dražbi, je lep finančni izplen. A ne pozabimo: na prodaj so bila dela starih mojstrov modernizma iz zasebnih zbirk. Edini še živeči umetnik, ki je bil z zbirateljskimi kosi zastopan na dražbi, je bil Živko Marušič. Kapital se je tako pretakal iz rok enega v roke drugega zbiratelja, z dražbo je spodobno zaslužila dražbena hiša.
Ne spomnim se, da bi slovenski mediji kdaj kakšnemu dogodku z likovnega področja posvetili toliko pozornosti kot tej »dražbi stoletja«. Če ji dodaš še ščepec polemičnega, z namigovanjem na ponaredke, je eksplozivna doza senzacionalizma pravšnja tudi za Pop TV, ki slovi po ignoranci do nonpopkulture, kjer pa so tokrat o »visoki umetnosti« govorili več dni, dvakrat zavrteli Groharjeva Kolesca, kozolcev na sliki Ivana Groharja, prodani za 90.000 evrov (in 24 odstotkov provizije), pa očitno niso opazili.
Slovenska zbirateljska scena se je v petek živahno prebudila iz kome. Komentirati, kako se je obogatila katera od zasebnih zbirk, ne moremo, saj pri nas velja, da je zbirateljstvo umetniških trofej predvsem zadeva prestiža v zaprtih krogih in ni na očeh javnosti. Zbirateljev, ki bi se zavedali, da je zbirko treba deliti z javnostjo in da je njena največja vrednost v tem, da nastaja sistematično in je osredotočena na določeno temo, denimo grafika poparta, knjige umetnikov iz šestdesetih let, planinska fotografija iz časa pred prvo svetovno vojno, je pri nas bolj malo. Eden največjih izzivov za pravega zbiratelja je namreč, da postane zbirka zaradi tematske profiliranosti in zaključenosti na umetniškem trgu kot celota vredna več od vsote posamičnih del, če bi bila ta prodana posebej. (Dober primer za to, kaj lahko doseže zasebni zbiralec s sistematično zbirateljsko politiko, je Hrvat Marinko Sudac, ki že ima najboljšo zbirko del skupine OHO, pa to slovenskih galerij sploh ne vznemirja.)
Ivan Grohar, čigar delo je doseglo enega od dražbenih vrhuncev, je umrl leta 1911 za jetiko, star komaj 43 let. Le nekaj mesecev pred smrtjo, konec leta 1910, je v pismu razočarano ugotavljal, kako kljub pohvalam redko kaj proda in lahko računa zgolj na javne nakupe, saj zasebniki ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod naslov »sport«. Njegov opevani »mecen«, lesni trgovec Franc Dolenc, eden najbogatejših meščanov Škofje Loke, mu namreč, kot je iz dokumentov razkrila Renata Komić Marn, za časa življenja ni odkupil ene same slike. Medtem pa je bogato podpiral telovadna društva Sokol, gasilska društva in gradnjo vodovodov. Kot spreten finančni špekulant je po Groharjevi smrti njegov denarni dolg profitabilno unovčil za devet njegovih najboljših del, saj je vedel, da bo slikam po umetnikovi smrti vrednost le še rasla.
Motivi za zbirateljstvo so že od nekdaj različni. Eno je zbirateljska strast, ki te vodi k izpopolnitvi zbirke, drugo pa špekulantska vnema, ki te usmerja k dobičku. Tržaška dražba je bila predvsem veliko olajšanje za lastnike slovenskih umetnin, saj je dala preteklim investitorjem znamenje, da ostajajo njihove naložbe vsaj varne in stabilne, če že ne dobičkonosne. Iz Trsta, mesta, kjer smo se nekoč učili zahodnjaškega porabništva s kavbojkami in kavo, smo zdaj dobili infuzijo v zakrnele žile umetnostne trgovine, ki bo pomagala, da bo naš trg sploh preživel. Galeristi so nad njim namreč že skoraj obupali. A trg je kompleksna stvar in ne more živeti le od preteklih del. Na svetovnem prizorišču so dojeli van Goghovo lekcijo, ki za časa življenja ni nič prodal, zdaj pa njegova dela dosegajo večstomilijonske vrednosti, zato neprestano iščejo in odkrivajo nova umetniška imena. Pri nas pa se zdi, da se vračamo v Groharjeve čase. Raje kot da bi podpirali živo umetniško sceno, vlagamo javna sredstva v stare omete cerkva in gradov, investiramo v večplastne tlake namesto v umetnost v javnem prostoru, v muzejih več sredstev namenijo mrtvim kot živim umetnikom, zasebni zbiratelji pa še vedno zbirajo impresioniste. Treba se je ozreti okoli sebe. Slovenska umetniška scena je živahna, polna vznemirljivih umetniških osebnosti, a ne bo preživela brez pomoči najširše javnosti. Pa četudi iz špekulantskih vzgibov.
