Nato je lepega dne, konkretno pred nekaj meseci, preprosto obmirovala. Kot bi jo nekaj iztrgalo in izvrglo iz toka. Kot bi stopila iz sebe in samo sebe zagledala kot sliko, kot fenomen, kot artefakt. Ki se iz neznanega razloga na noben način ne vključuje v okolico. Rezultat nekajdnevnega opazovanja in premišljevanja je bila odločitev za mali eksperiment. Odločila se je za malo rekonceptualizacijo življenja, stila in načina. Lastni redizajn je naslonila na tri zelo preprosta pravila. Prvič, kjer je bila do zdaj trdna in nepopustljiva, bo od zdaj naprej preprosto tiho. To pomeni, da bo svoje mnenje o načelnih, političnih, ideoloških in nacionalnih stvareh preprosto obdržala zase. Namesto mnenja bo sogovorniku raje ponudila prijazen nasmešek, mogoče še blago kimanje ali blago odkimavanje, kar koli bo na sledi konstruktivnosti. Drugič, upognila bo hrbtenico, da, konceptualno, zavestno in namerno bo upognila hrbtenico in se poklonila političnemu avtokratu iz bližnje preteklosti, torej določenemu delu političnega spektra in določenim ideologijam, ki slavijo ta del nacionalne mitologije. Tretjič, kjer je bila do zdaj prijazna, popustljiva, razumevajoča in že skoraj ponižna, recimo v pogovorih o kulturniških honorarjih, bo od zdaj uporabljala jasen, neposrednejši in odločnejši jezik, položen izključno na pragmatično raven. To ljudje menda razumejo veliko bolje, hitreje in lažje od prijaznosti, razumevanja in mehkobe.
Sprememba je bila po njenih besedah tako rekoč hipna. Že v nekaj dneh je začel prihajati občutek, da je končno prebila neki stekleni zid, da je končno prišla na neko drugo stran in se vključila v realnost. Ljudje, za katere prej ni obstajala, so jo začeli opažati. Osebe, ki so ji prej komaj odzdravljale, so jo začele zdaj prve pozdravljati. Iz pogledov ljudi so začeli izginjati pokroviteljski in razumevajoči toni, v linijah ustnic ni več brala ironije. Predvsem pa so strahovi, ki so se dve desetletji zdeli popolnoma neobvladljivi, začeli dobivati oblike, s tem so se strahovi prelevili v konkretne probleme, konkretni problemi pa so z vsakim dnem postajali bolj obvladljivi in lažje rešljivi. In seveda vsa ta vrata. Vrata, na katera je zaman trkala dvajset let in več ter so ostajala dosledno nema, so se začela nenadoma odpirati. Fascinantno je, je pripovedovala z vse večjim žarom, da ne samo da nemogoče stvari postanejo mogoče, ampak postanejo čez noč samoumevni del rešitve. Življenje je začelo dobivati poponoma nove razsežnosti, odpirali so se ji popolnoma novi horizonti, problemi so se začeli spreminjati v priložnosti, priložnosti so vodile v nove možnosti, z novimi možnostmi so se odpirale nove komunikacije, spoznavala je nove ljudi, ki so spet prinašali nove priložnosti, in tako naprej v neskončnost.
Da, tudi za male stvari gre. Tako je nekega dne povlekla iz ozadja omare čevlje, ki jih ni še nikoli obula, ker so bili preveč fini, oblekla kostim, ki ji je leta in leta ležal v omari, njena stroga feministična pamet pa nenadoma ni več razumela kot žalitev, če so jo nagovorili in obravnavali kot pravo damo. Na moje vprašanje, ali je sprememba zunanjosti del koncepta in pravil, je odgovorila še z večjim žarom, da nikakor, da notranja sprememba dobi ustrezen odgovor v zunanjosti, zunanje spremembe nagovorijo na novo vzpostavljene parametre v notranjosti, obrat na čudežen način zajame vse plasti in jih neboleče pregnete v novo kompozicijo. Samo nekaj mesecev je minilo od začetka nove življenjske poetike, pa že ne more verjeti, da je živela vsa ta leta in desetletja tako naivno, da je prenašala ves ta bedasti entuziazem, da se je bojevala za prazen idealizem, da je vztrajala v kulturniški in umetniški odtrganosti od realnosti, da je trosila vso to velikopotezno retoriko, vse te besede, ki ne govorijo o ničemer, ki nikogar ne nagovarjajo, ki nič ne izrekajo in ničemur ne služijo. Ne more verjeti, da je toliko časa, praktično vse svoje življenje, verjela in vztrajala, da je mnenje pomembno, da je pomembno zanjo, za njeno identiteto, držo, za prepoznavnost njenega imena in priimka, in še hujša neumnost in naivnost, da je mnenje pomembno za skupni prostor, za javni prostor. Danes preprosto ne more verjeti, da je toliko let odpirala usta v prazno, čeprav bi lahko molčala, ne more verjeti, da je izrekala mnenje, čeprav bi se lahko samo smehljala… Same sebe izpred nekaj mesecev preprosto ne poznam več, je povedala z nezlaganim nasmeškom, ki je govoril o miru, notranji pomirjenosti, nekem vplutju v neki pristan.
