Tako nas prodajalci navdušujejo nad hladilniki, ki so opremljeni s kamero in povezavo do interneta ter nas na tak način obveščajo o pomanjkanju zaloge jajc in mleka. Ko mleko kupimo, ga enostavno slikamo s kamero in tako hladilniku sporočimo, da je vse v redu.
Prodajalci nas prepričujejo, da je televizor s kamero in mikrofonom, priklopljen na internet, obvezna stvar. Tako ga lahko ugasnemo z glasom (modela, ki bi televizor ugasnil s smrčanjem, za zdaj še ni), prek podatkovne povezave pa lahko na televiziji surfamo po internetu.
Prodajalci so tudi prepričani, da moramo na internet povezati svoj avtomobil. Da se lahko s prevoženo potjo hvalimo pred prijatelji na družabnem spletu, da lahko vnaprej prižgemo ogrevanje in se tako usedemo v prijetno toplo notranjost.
A zelo malo ljudi opozarja na potencialne in dejanske nevarnosti takega početja. Varna programska oprema zahteva svoj čas pri razvoju, ki ga razvijalci običajno nimajo. Ljudje brez osnov mislijo, da bo za njihovo zasebnost in varnost poskrbljeno in se o tem ne sprašujejo na glas. In ker so tiho, se razvijalci s tem ne ukvarjajo. Dokler ni prepozno.
Incidentov na področju interneta stvari je vse več. Hladilniki, ki delujejo kot strežniki za nezaželeno pošto. Avtomobili, v katere se povežejo nepridipravi in med vožnjo prižgejo klimo, brisalce in radio (predstavljajte si, da vam nekdo nepričakovano pri sto trideset na uro popolnoma zamegli vetrobransko steklo). Regulatorji toplote, ki hišo spremenijo v savno in uničijo pohištvo, stene in preostale stvari.
Praviloma o incidentih slišite na specializiranih dogodkih varnostne industrije oziroma v posameznih člankih črne kronike, a o njih se ne pogovarjamo sistemsko. Država na tem področju še ni uvedla regulacije, standardov varnost še ni. Medtem pa se na trgu pojavljajo srčni spodbujevalniki s povezavo na svetovni splet. Nepridipravi vam lahko dobesedno zlomijo srce. Vendar to ne pomeni, da rešitve ni.
Kot potrošnik bi morali jasno in glasno zahtevati varno in zasebno okolje. Naj se razvijalci avtomobilov, hladilnikov in preostalih naprav malo potrudijo in skrb za varnost in zasebnost ne valijo samo na kupca.
Kot državljani bi morali na potrebo po zakonsko urejenem področju opozoriti vlado, ki bi na to področje lahko posegla s smernicami razvoja oziroma varovalkami zasebnosti državljanov.
In končno – vsi skupaj bi si morali odgovoriti na vprašanje: »Kako pomembna nam je zasebnost?«
