Takoj po terorističnemu napadu na petek trinajstega so namreč medije preplavili pozivi politikov, da bi morali takoj prepovedati enkripcijo komunikacijskih poti, da bi morali povečati investicije v nadzorovalne sisteme, ki so vsi po vrsti spregledali očitno zelo dobro zakriptirane komunikacije teroristov in jih je potrebno zato izboljšati.
Zaokrožile so fotografije iz »ISIS učbenika«, kjer so navedena orodja za kriptiranje komunikacij (nekaj smo jih omenili že v tej rubriki) in pozivi oblasti, da naj ustvarjalci teh aplikacij za božjo voljo dovolijo vladam, da skozi zadnja vrata dostopa do komunikacij, ki potekajo s temi aplikacijami, saj se bodo drugače dogajale podobne tragedije.
Ti pozivi imajo samo eno težavo. Teroristi namreč svojih komunikacij niso kriptirali. Obnašali so se tako kot (zaenkrat še) večina uporabnikov. Pogovarjali so se po nezaščitenih telefonskih linijah (ki jih v veliki večini primerov oblasti že nadzirajo), uporabljali so nekriptirane telefone, na katerih so oblasti kasneje našle zemljevide lokacij. Skratka – bili so zelo nezaščiteni. A so oblasti vseeno spregledale njihove naklepe.
To seveda ni ustavilo politikov in obveščevalnih služb, ki so prve napačne doumneve izrabile za še en napad na zasebne komunikacije in na vse glas začele opozarjati na nevzdržno stanje, kjer enkripcija komunikacij avtomatično pomeni, da tak uporabnik nekaj skriva.
To seveda ni ustavilo politikov in obveščevalnih služb pri pozivih za čim hitrejšo uvedbo zakonodaje, ki bo proizvajalcem komunikacijske in programske opreme prepovedala omogočanje enkripcije.
To seveda ni ustavilo politikov, da ne bi še naprej zahtevali masovno zbiranje prometnih podatkov, da ne bi še naprej pisali predlogov zakonodaje, ki jim omogočajo še večje posege v zasebnost in da se na sploh ne bi obnašali kot Butalci, ki so se prepirali, kaj naj napišejo na znak pred vasjo, da bodo tako prepovedali vstop Turkom.
Proti takim neupravičenim in škodljivim pozivom se je uprla tako strokovna kot tudi splošna javnost in jasno povedala, da so pozivi popolni nesmisel in da ne upoštevajo strokovnih analiz niti mnenja javnosti, ki se zasebnosti noče odpovedati v zameno za občutek večje varnosti.
Težava je namreč v zamenjavi zasebnosti za občutek varnosti, ki niti približno ne tehtata enako. Zasebnosti se z nadzorom odpovemo popolnoma, v zameno pa dobimo samo občutek in ne dejanske varnosti. Se pravi, da se neki oprijemljivi zadevi odpovemo v zameno za obljubo. Za katero se velikokrat izkaže, da je že vnaprej prelomljena.
