To je težko opisati. Leto prej, ko sem bil še trener ekipe B, smo imeli tudi vrhunske rezultate, vse smo zmagali. Nekaterih stvari se ne da naučiti niti prebrati. Trenersko delo je kreativno. Včasih sploh ne razmišljaš veliko, ampak reagiraš v trenutku, kar ni naučeno.
Skoki so zapletena zadeva, ki pa jo znate razložiti na enostaven način?Ja. Končal sem študij na fakulteti za šport, kjer se učiš druge stvari. Pri skokih je včasih treba povedati po domače. Če veš, kaj delaš, je vse lažje.
Včasih je dovolj že pogled, da prenesete sporočilo tekmovalcu?Je, če se v tistem trenutku vidimo. Sicer pa kaj rečemo po voki-tokiju, včasih niti to ne. Dolgo let smo skupaj, zato se odlično poznamo, kar je prednost. Ker smo skupaj skoraj vsak dan na treningih, lažje reagiram na tekmi, saj vem, kakšen ritem ima tekmovalec.
Zanimivo, da vsako leto malo napredujete. Kot bi gradili hišo. Do katere ravni je zgrajena?O teh stvareh ne razmišljam veliko. Ekipo poleg mene sestavljajo še Jani Grilc, Nejc Frank, Matjaž Polak, ki se ukvarja s kondicijo, Peter Slatnar, ki skrbi za okovje, imamo pa še dva fizioterapevta. Imeli smo odlične rezultate v vseh teh letih. Ko vidiš, da si med najboljšimi, imaš povsem drugačno miselnost in hočeš še več. Če ne bi imeli izzivov, ne bi bilo uspehov.
Vsako leto letvico prestavljate višje. Kdaj boste na končni postaji?Če je vprašanje malo provokativno, bo takšen tudi odgovor: dokler ne bomo vedno zmagali. Ampak potem bo treba to ponavljati.
Verjetno se marsikdo boji, da boste ušli v kakšno drugo državo. Si želite kdaj delati v tujini?Vse države imajo do naslednjih olimpijskih popisane pogodbe, prav tako naša. Fante dobro poznam, imam željo, da z njimi naredim vse, kar je možno v tem športu. To je izziv.
Bi se bilo težko ločiti od njih, če bi dobili ponudbo druge zveze?Glede na to, da smo na začetku sezone, ne razmišljam o teh stvareh.
Kaj pa vam predstavlja izziv v tej sezoni?(Premislek.) Moram odgovoriti?
Ni treba.Osvojitev velikega kristalnega globusa. Med sezono imamo tudi več drugih ciljev. Ampak stvari se ne da prehitevati. Počasi gremo naprej. Tekmovalec mora za takšne podvige dozoreti. Mislim, da sta zelo mlada skupno zmago osvojila le Gregor Schlierenzauer in Primož Peterka.
Boste Domna Prevca pustili v vati, da pri rosnih letih ne bi pregorel?Svetovni pokal je zelo zahteven, zato bo tekme izpuščal. Bomo videli, koliko časa bo zdržal. Stvari ne smemo prehitevati.
Deluje precej umirjeno, celo flegmatično.Tako smo govorili tudi o Jaku Hvali, pa se sedaj sestavlja. Ni lahko ostati na tako visoki ravni.
Pravite, da se nekaterih stvari ne da naučiti. Kako ste potem prišli do spoznanj in svojega načina dela?Predvsem imam dobro ekipo za sabo, odlične sodelavce, s katerimi smo tudi osebni prijatelji. Nikoli nimamo težav med sabo, zaupamo si in nimamo skrivnosti. Zato je precej lažje. Uživamo, ko delamo skupaj.
Drži, da je bila za vas prelomna sezona po neuspelih olimpijskih igrah v Torinu leta 2006, ko ste z mesta pomočnika selektorja presedlali v klub, k Iliriji?Zagotovo. Največ se naučiš v klubu. Takrat sem bil član Ilirije in sem še vedno. Tako klub spoznaš do potankosti, imaš pod sabo vse selekcije, veš, kakšne so finančne težave, kaj je možno in kaj ni. To je bila odskočna deska. Marsikdaj ti zaradi dela v klubu misli začnejo delati, malo drugače razmišljaš. Vse skupaj ti potem olajša pot. Vsak bi moral spoznati delo v klubu. Jaz sem bil v Iliriji že prej. Imel sem zelo dobrega sodelavca Marjana Prelovška - Majča.
Nekoč ste rekli, da vam je pri trenerskem delu pomagalo, da ste kot tekmovalec doživeli veliko porazov in razočaranj.Seveda. Če sem se znal in hotel odločiti, da bom imel v redu sezono, sem jo imel. Takrat sem veliko garal. Znal pa sem delovati tudi na manjših obratih, na petdesetih odstotkih. Imel sem to srečo, da sem povohal vrh svetovnega pokala. In da sem bil tudi zelo slab. Ko vse skupaj povežeš, dobiš celoto, v kateri vidiš, za kaj pri smučarskih skokih gre.
Ljudje se vas spomnijo predvsem po tem, da ste kot prvi Slovenec skočili več kot 200 metrov v Planici. Kje se trener nauči zmagovalne miselnosti, če kot tekmovalec ni bil zmagovalec?Tisti skok čez 200 metrov v Planici mi je dal dodatno moč. Mesec in pol pred tem je Primož Peterka na Kulmu skočil čez 200 metrov, jaz sem bil prvi, ki mu je to uspelo v Planici. Z zmagovalno miselnostjo sem se že včasih precej ubadal. Ugotovil sem, da je enostavno treba delovanje prestaviti na višje obrate.
Torej gre le za delo?Seveda. Iz tega lahko črpaš stvari, lahko najdeš zmagovalno miselnost. Če pa le nekaj misliš, ne boš ničesar naredil.
Si je tudi Peter Prevc na tak način pridobil zmagovalno miselnost?Tako je. Z delom, garanjem.
Peter Prevc je postopoma rasel skupaj z vami.Peter ima srečo, ker ima okoli sebe dobre ljudi. Ima klubskega trenerja Janija Grilca, ki je vseskozi v ekipi in ga odlično pozna. Peter verjame v to delo in zgodba lepo raste. Peter je vrhunski tekmovalec. In zelo zahteven.
Čeprav ste rekli, da se določenih stvari ne da naučiti iz knjig: se na področju psihologije opirate na znanost?Ne. Najbolj verjamem sebi, svojim občutkom in tistemu, kar vidim. To je vse. Ni prinašanja okoli.
Petra Prevca so večkrat primerjali z dizelskim motorjem, kajti ponavadi je najboljše rezultate dosegal v drugem delu sezone, letos pa je zablestel že na prvi tekmi. To pomeni, da ste motor že prej načrtno ogreli?Bi rekel, da ja. Med poletno sezono sem ponavljal, da skače konstanto na visoki ravni. Če bi skakal na vseh tekmah za poletno veliko nagrado, bi z lahkoto zmagal v skupnem seštevku, ampak smo ga pripravljali za zimo. Močan je, to je dokazal.
Že poleti ste ga spravili v najboljšo formo?Tako je. Zdaj smo peto leto skupaj in vseskozi počasi napreduje. Dolgo časa je potreboval, da je prišel na zmagovalni oder, zdaj pa bo nekaj časa potreboval, da bo prišel na najvišjo stopničko, kar pa mislim, da se bo zgodilo v zelo kratkem času. Je takšen tip tekmovalca, da potrebuje veliko časa. Dolgo časa se je držal tudi med desetim in 20. mestom.
