Sebastião Salgado je prišel prepozno. Kitajska, kjer je tiste dni fotografiral, je daleč. Reke, ob kakršni se je Salgado rodil, ni bilo več. Sladka reka, kakršno je ovekovečil na brezštevilnih fotografijah, se je spremenila v nekaj dneh. Samo povsem na koncu, v ustju ob Atlantskem oceanu, je Salgado še našel košček tako ljube mu modrine. Medtem je izginil tudi ta. Ocean je daleč od ustja rjav kot Mura po obilnem deževju. In povrhu zastrupljen. Svetovno znani brazilsko-francoski fotograf, ki mu je nemški režiser Wim Wenders lani postavil filmski spomenik z dokumentarcem Sol zemlje, je pretreseno izjavil: »Reka je mrtva. Voda v njej ni več voda, ampak želatina brez kisika.«
Sladki dobički
Brazilska Sladka reka, Rio Doce, je umrla prejšnji mesec. Neposredno je z njo umrlo 13 ljudi, nekaj ducatov jih še pogrešajo. Izginili so pod približno 60 milijoni kubičnih metrov strupene brozge, ki se je v začetku novembra izlila iz zadrževalnikov odplak pod rudnikom železa blizu zgodovinskega (približno kot Celje velikega) mesta Mariana v brazilski zvezni državi Minas Gerais. Pod približno šestdesetkrat večjo količino mulja, kot je pred petimi leti zalila madžarske vasi Kolontár, Devecser, Somlóvásárhely, Tüskevár, Apácatorna in Kisberzseny, ko je popustil prenapolnjeni jez zadrževalnika tovarne aluminija. Takrat je umrlo deset ljudi.
Dober milijon kubičnih metrov zemlje, skal, kamenja, vode in drugega je pred petnajstimi leti zasul Log pod Mangartom. V naravni nesreči je umrlo sedem ljudi, sanacija pa je trajala leta. Tudi na Madžarskem še ni končana. V porečju Sladke reke so zastrupljene tri četrtine njenega toka, celotna prizadeta površina pa skoraj dosega površino Portugalske. Tam živi slabega pol milijona ljudi in nekatere živalske vrste, ki jih ni nikjer drugje. Porečje Rio Doce si biološko ne bo opomoglo desetletja.
Smrt se je razlila iz dveh zadrževalnikov odplak enega največjih svetovnih rudnikov železa. Ta je v lasti podjetja Samarco, njegova lastnika pa sta dve rudarski nadnacionalki: avstralska BHP Billiton in brazilska Vale. Avstralska je po tržni kapitalizaciji oziroma vrednosti svojih delnic največja na svetu (več kot sto milijard evrov), brazilska pa peta (približno štirikrat manjša od BHP) in hkrati največja, ko gre za železovo rudo. Tako je vsaj bilo pred katastrofo, po kateri so delnice obeh podjetij močno padle. Vrednost obeh in drugih rudarskih družb pa se tudi drugače zadnja leta znižuje, pač sorazmerno padanju cene surovin. Delničarji BHP Billiton so bili tako v zadnjih treh letih skupno ob več kot polovico vrednosti svojih delnic (nekako sto milijard evrov), delničarji Vale pa so izgubili več kot dve tretjini.
Vedno nižja cena, po kateri sta rudarski nadnacionalki lahko prodajali železovo rudo iz brazilskega rudnika, naj bi bila tudi poglavitni razlog za to, da sta jezova popustila. Kot pred petimi leti na Madžarskem, ko je bilo v zadrževalniku trikrat več mulja, kot bi ga smelo biti, sta bila tudi brazilska prenapolnjena. Samarco je namreč letos v rudniku v primerjavi z lanskim letom za skoraj polovico povečal izkop.
Država je gledala stran
Prav tako kot na Madžarskem pa je svoje h katastrofi očitno prispevala tudi država. Nadzor nad spoštovanjem predpisov je bil, blago rečeno, pomanjkljiv. Ne le glede količine, ampak tudi sestave odplak. Medtem ko so pristojni v rudarski družbi še donedavna trdili, da v mulju ni strupenih sestavin, sta namreč dva izvedenca OZN že pred časom ugotovila, da iz rudnika »uhajajo« strupi tudi ob »normalnem« obratovanju. Skupno je v zvezni državi Minas Gerais več kot ducat zadrževalnikov, za katere uradne ugotovitve navajajo varnostne pomanjkljivosti (med njimi sta bila od leta 2013 tudi oba zadrževalnika, ki sta pred tremi tedni popustila), toda rudniki nemoteno obratujejo. Kot je, spet, tudi madžarska tovarna aluminija, čeprav so pred nesrečo »vsi vedeli«, da ne spoštuje predpisov.
Če bo napovedana odškodninska tožba brazilske vlade (solastnika Samarca naj bi plačala približno pet milijard evrov odškodnine) prišla pred sodišče, se utegne primer pravno močno zaplesti. Na drugi strani pa ne bo presenečenje, če bo rudnik že v kratkem, ko bodo jezova vsaj za silo zakrpali, znova obratoval. Rudarji to vsekakor malodane vsakodnevno zahtevajo. Kot je zaradi pritiska sindikatov enajst dni po izlitju mulja začela znova obratovati tudi madžarska tovarna aluminija.
