Ne. Meni je bila košarka veliko več kot samo svetovno prvenstvo. Košarko smo igrali, ker drugega ni bilo. Ker pa denarja nismo dobivali, sem bil hkrati še zaposlen, v košarki pa sem vedno užival, saj sem jo dojemal kot igro.
Prvenstvo je vseeno moralo biti noro. Ste kdaj prej ali kasneje občutili tolikšno podporo navijačev?Smo, seveda smo. Ko smo na primer leta 1962 igrali tekmo pokala državnih prvakov proti Realu iz Madrida, je bilo v Tivoliju 9000 gledalcev, tedaj še na ploščadi, saj dvorane še ni bilo. Spomnim se tudi tekem državnega prvenstva z Lokomotivo, ko so ljudje množično prihajali z improviziranimi zastavami, nataknjenimi na podpornike za fižol. Bilo je pestro.
Stane Dolanc, ki je bedel nad organizacijo prvenstva, je takrat zlato kolajno podaril tovarišu Titu. Kako ste sami gledali na dosmrtnega predsednika, ste bili večkrat v njegovi družbi?Moram vas popraviti, glavni organizator prvenstva je bil nedavno preminuli Boris Kristančič, Stane Dolanc pa je bil predsednik organizacijskega komiteja. Tedaj je bil že visoko v politiki in je bil prijatelj nas košarkarjev. Za Tita sicer nekateri pravijo, da je bil negativna osebnost, a zame je bil pozitivna. Seveda pa je imel kakšno hibo. S Titom sem bil prvič v družbi, ko sem bil v službi pri ljubljanski Prehrani. Tedaj je bil na Gospodarskem razstavišču sejem Alpe-Adria. Predsednik mojega košarkarskega kluba je bil Ivan Heler, ki je bil direktor sejmišča in je Tita pripeljal. Vprašal ga je, ali ve, kdo sem, a Tito je ostal tiho, se je pa oglasila Jovanka in dejala: On je košarkar. Kasneje sem bil pri njem še trikrat na sprejemu, ki ga je organiziral 25. maja za dan mladosti. Se pa nikoli nisem silil v ospredje. Spominjam se atleta Kovača, ki je na enem izmed sprejemov na vsak način hotel sedeti zraven Tita, na koncu pa se je Tito, ki ni imel rad protokola, usedel na čisto drug sedež, kot so mu ga namenili, sam pa sem imel srečo, da sem sedel zraven njega.
Kako se spominjate takratne Jugoslavije, bi lahko potegnili vzporednice z današnjo Slovenijo?Na Jugoslavijo imam lepe spomine. Seveda takrat nismo imeli dobrin, ki so danes samoumevne, smo pa imeli žogo in športna igrišča, ki so bila na voljo brezplačno. Spomnim se, kako sem poleti cele dneve ostajal na igrišču. Moja prva ljubezen je bila sicer tenis, toda oče je hitro umrl, mama pa je ostala sama s štirimi otroki.
Se je tedaj živelo bolje kot danes?Srednji sloj, v katerega se tudi sam uvrščam, živi relativno dobro tudi zdaj. Mi je pa hudo, ko gledam vse te reveže, brezposelne ljudi. Takšne revščine tedaj ni bilo. Sistem je omogočal, da so imeli ljudje zagotovljene službe, če so le hoteli delati, zdaj pa je prišel kruti kapitalizem, ki je vse postavil na glavo.
Kako se je skozi desetletja razvijala košarka? Verjetno s tisto vašo košarko današnja nima več veliko skupnega.Košarka se je začela razvijati po drugi svetovni vojni, kakovostna pa je postala okoli leta 1956. Sam sem ujel 14 let, ko se je raven reprezentančne igre stopnjevala in smo začeli dosegati uspehe, z vrhuncem leta 1970, ko smo osvojili naslov svetovnega prvaka. Sam menim, da smo najboljšo košarko igrali med letoma 1961 in 1968, ko smo v Mehiki osvojili olimpijsko kolajno in sem bil tudi sam v izjemni formi. Tedaj profesionalizma še ni bilo, prvi denar za igranje košarke sem dobil leta 1968 s prihodom Vinka Jelovca v Ljubljano.
Kakšno nagrado ste leta 1970 dobili za zlato kolajno?Tedaj smo že dobili nekaj denarja, in sicer okoli milijon dinarjev in pol, kar je bila približno dobra letna plača. Ker sem takrat že služil denar, sem prišel dobro skozi.
Ste si tedaj predstavljali, da bo šport postal tako zelo profesionalen in se bodo v njem vrtele neverjetne vsote denarja?Seveda si tega nisem predstavljal. Toda kot mladenič sem prebiral knjige Julesa Verna in živel v prepričanju, da gre svet naprej. Da pa bodo ti koraki tako zelo drastični na vseh področjih, v to nisem verjel in me je presenetilo. Poglejte, Verne je pisal o podmornici na jedrski pogon, ko o njej še ni bilo ne duha ne sluha.
Pred časom ste mi dejali, da ste zdaj v gozdu, v katerem sekajo drevesa. Nedavno ste izgubili dva prijatelja, Ranka Žeravico, ki je bil leta 1970 selektor reprezentance, in Borisa Kristančiča. Kako se ju spominjate?Ogromno prijateljev, tudi mlajših od sebe, sem na žalost že izgubil. Ranka se spominjam še iz časov, ko je nosil žoge, saj je bil ekonom v košarkarski zvezi. Prisoten je bil na vseh treningih, ki jih je vodil Aca Nikolić, sproti se je izobraževal in postal vrhunski trener. Nikolić je bil teoretik, Žeravica pa malce hazarderja. Imel je izjemne sposobnosti, da je po Jugoslaviji imel »vohune«, ki so mu sporočili, kje se je pojavil kakšen nadarjen mladi košarkar, nato ga je povabil v klub ali reprezentanco. Za Žeravico in Kristančiča je treba reči, da sta doživela kar lepa leta, ki jih bom glede na dobre gene najverjetneje doživel tudi sam. A o tem ne razmišljam, življenje je pač takšno, kot je, nekje je tvoja usoda zapisana.
Torej ne razmišljate o minljivosti življenja in smrti?Vem, da se bo smrt nekoč zgodila, toda z njo se ne obremenjujem, tudi na pogrebih ne.
Ste kdaj dobili vabilo Karla Erjavca, da bi se pridružili stranki upokojencev?Tudi če bi me povabil, danes vabila ne bi sprejel. Ko sem pred 25 leti vstopil v politiko, je šlo za slučaj. Bil sem pred upokojitvijo, ko so me po telefonu poklicali socialisti, in sicer Primož Heinz. Dejal sem mu, da sem za socialne programe, saj so mi blizu. Pol ure kasneje so me klicali še iz stranke mladih, pa sem jim povedal, da so zamudili. V stranko upokojencev pa ne bi šel. Zdi se mi malce čudno, da so v vladi tako zelo močni, so jeziček na tehtnici, zato pogosto izsiljujejo.
Ste ponosni na to, da ste bili del prvega slovenskega parlamenta, 4. oktobra 1990 pa ste kot prvi predlagali plebiscit za osamosvojitev Slovenije?Vsekakor. Tedaj so bili trije zbori, družbenopolitični, zbor občin in zbor združenega dela, sam pa sem bil izbran za šolstvo in šport. Z dnevnim redom smo bili praviloma vedno dva dni pred preostalima zboroma, kot govorec sem se vedno prijavil kot prvi. Kar zadeva osamosvojitev, Slovenija ni imela na izbiro druge poti. Milošević in še nekaj somišljenikov niso bili za konfederacijo, pa čeprav bi vsi narodi v konfederaciji verjetno dobro živeli. Vesel sem, da smo samostojni, toda problemi postajajo vedno večji.
Bili ste tudi soustanovitelj političnega društva Forum 21, katerega predsednik je Milan Kučan. Pogosto se ga omenja kot strica iz ozadja.Milana Kučana cenim. Je izjemno pameten, spomin ima filmski. Mečejo mu polena pod noge, da je bil proti osamosvojitvi, toda celotno zgodbo osamosvojitve je speljal fenomenalno. Žal mi je, da se v Sloveniji preveč kregamo. Človeka se spozna najbolje, ko pride na oblast. Mnogi se spremenijo. Milan Kučan se ni. Glavo ima še vedno na pravem mestu. Na odprtje foruma sem šel zgolj zaradi spoštovanja do njega.
Marca letos je bila premiera filma Postali bomo prvaki sveta, ki govori o dogodkih iz leta 1970. Pravijo, da je pristranski.Res je tako. Gre za igrani film, celotna zgodba pa se vrti okoli štirih Srbov, Nebojše Popovića, Bore Strankovića, Ace Nikolića in Radomirja Šaperja. Film me je ob spominih na vsa tista igrišča na Kalemegdanu in vseh, ki jih poznam, nasmejal, čestitam jim, da jim je uspelo zbrati toliko denarja, da so ga posneli. Je pa film neobjektiven do Hrvatov in Slovencev, pa ne do mene osebno. Je pač tako, da lahko tisti, ki da denar, scenarij spremeni do te mere, da je v umetniškem filmu polno neresnic. Zato sta bila Petar Skansi in Rato Tvrdić ob premieri kar malce jezna.
Pred dvema letoma so ponatisnili knjigo Demon o vašem življenju, pod katero se je podpisal Marjan Rožanc. Zakaj naslov Demon?Rožanc je bil izjemen človek, ki mu je bil šport blizu, a blizu so mu bile tudi nadnaravne sile. Zamislil si je, da jaz kot demon vplivam na občinstvo, da znori in navija. Ko sem pred več kot 40 leti prvič prebral knjigo, sem mu dejal, da tega ne razumem. Dejal mi je, saj ne moreš razumeti, ker nisi dovolj načitan.
