Slovenija je skozi zgodovino proizvedla številne vrhunske športnike. Dandanes se mladi znajo poistovetiti z Anžetom Kopitarjem, Goranom Dragićem, Samirjem Handanovićem, pred desetimi leti so bili v tako izraziti vlogi na primer Zlatko Zahović, Marko Milič, Primož Peterka, mnogo prej Bojan Križaj, Mateja Svet, Branko Oblak in številni drugi. Med generacijami izjemnih športnih osebnosti obstaja bistvena razlika – kdor se je rodil pozneje, je imel izrazito večje možnosti za boljši zaslužek. Pri Slovencih ni bilo nič drugače. Mnogi so imeli še večje težave zaradi strogega socializma, ki ni dovoljeval vsakomur, da bi se preizkusil v tujini, kjer je bilo več denarja. Svojo zakladnico spominov so za razjasnitev nekdanjih razmer odprle cenjene legende – košarkar Ivo Daneu, teniška igralka Mima Jaušovec in hokejist Rudi Hiti. Stična točka naših sogovornikov je med drugim tudi ta, da so bili zadnjo zimo družno sprejeti v Hram športnih junakov v Stožice, ki je v tej obliki edinstven primer na svetu.
Ivo Daneu je največ zaslužil z olimpijskim srebrom in zlato kolajno s SP v Ljubljani
Ivo Daneu je eden tistih ki je vso športno kariero preživel na domači grudi. Danes 75-letni Mariborčan velja za največjega košarkarskega mojstra na Slovenskem vseh časov. Vrhunec je dosegel leta 1970, ko je z Jugoslavijo na prvenstvu v Ljubljani postal svetovni prvak, v klubskih vodah pa je vrsto let uspešno nastopal za Olimpijo. Zanimalo nas je, zakaj se ni prodal v tujino. »Od nikogar nisem hotel biti odvisen, sem pa imel ponudbe. Lahko bi emigriral v Madrid, za lep denar so me leta 1956 vabili v Nemčijo, a sem Nemce sovražil, ker so našo družino med drugo svetovno vojno izselili v Srbijo,« pove Daneu. V njegovih časih je morala igralcem za selitev v tujino zeleno luč prižgati jugoslovanska košarkarska zveza. Spominja se, da se je od slovenskih košarkarjev čez mejo prvi odpravil Boris Kristančič, natančneje v Italijo v Stella Azzuro. V soseščini ni prav veliko zaslužil, domov pa se je pripeljal z nizkocenovnim avtomobilom topolinom.
Daneu pravi, da je vsak pomembnejši korak v življenju skrbno pretehtal. Ko je odločitev dozorela, je vedno trdno stal za njo. »Že dve leti pred odhodom v Olimpijo sem vedel, da bom igral v Ljubljani. Tu je bil center košarke v Sloveniji, čeprav tudi v Mariboru ni bilo slabo, le manj igralcev smo imeli,« je razložil. Čeprav ni služil velikih denarcev, je bil zadovoljen z življenjem v socializmu. Kot pravi, je imela soproga dobro službo, nikdar pa ni razmišljal o luksuznih dobrinah, kot je recimo jahta, čeprav omeni, da rad pluje po morju. Ko se je odločal, ali bo postal resni košarkar, so ga postavili pred dejstvo – ali šport ali izobrazba.
»Ko sem bil prvič pozvan v jugoslovansko reprezentanco, so mi predstojniki na zdajšnji fakulteti za šport rekli, naj se odločim, kaj bom počel v življenju. Košarka je bila takrat študentski šport in jaz sem jo izbral. Zanimivo, pozneje so me na fakulteti vabili nazaj in mi ponujali nekatere ugodnosti. Bil sem bolj trmaste narave, ob košarki sem hodil tudi v službo in tako služil denar, da sem lahko živel normalno življenje,« se spominja Ivo Daneu. S košarko je največ zaslužil ob zlati kolajni na domačem svetovnem prvenstvu in olimpijskem srebru v Mehiki. »Prejel sem povprečno jugoslovansko letno plačo, kar pa je daleč od tega, da bi mi zagotavljala eksistenco za vse življenje. V mojem obdobju je kaj takega uspelo le največjim zvezdnikom, ki pa so bili bolj izjema kot pravilo,« je dodal.
Mima Jaušovec je za zmago v Parizu prejela zgolj 5000 tedanjih nemških mark
Mima Jaušovec se je razgovorila o enormnih razlikah med teniškimi zaslužki v sedanjosti in preteklosti. Ko je leta 1977 osvojila grand slam v Parizu, je za zmago med posameznicami prejela borih 5000 tedanjih nemških mark. »Danes takšno vsoto denarja prejmejo tisti igralci, ki preskočijo prvi krog kvalifikacij. Res neverjetno, kako so se teniške nagrade v tridesetih letih spremenile,« naredi primerjavo in poudari, da je »žal živela v napačnem času«. Pravi, da med kariero ni bilo nikakršne možnosti, da bi z zasluženim denarjem živela udobno vse življenje. »Zanimiva je anekdota, da so po nekaj turnirskih zmagah zahtevali, naj začnem voditi obračune, čeprav nisem skoraj nič zaslužila. Tistih nekaj prihrankov sem vložila v stanovanje in klub,« je omenila.
Jaušovčeva pravi, da so imele boljše pogoje za zaslužek njene vrstnice iz Združenih držav Amerike, Italije ali Francije, ki so prejemale denarna sredstva od sponzorjev, sama pa je bila odvisna od nerazvitega jugoslovanskega trga: »Ko sem zaprosila za sponzorsko pomoč, so mi uradniki rekli: Naslednja, prosim. Imela sem zvezane roke, a tako je pač bilo. Profesionalizma, kot ga poznamo danes, takrat ni bilo. Zagotovo bi več zaslužila, če bi se odpravila v Ameriko, a sem raje ostala doma.« Ko se je tri leta pred razpadom Jugoslavije upokojila kot igralka, je že opravljala funkcijo selektorice ženske reprezentance v skupni državi, ki pa ni bila profesionalna. Kot pravi, je v tej vlogi porabila ogromno časa in energije, pa tudi denarja. Celo več, kot ga je na koncu zaslužila. »Velika borba je bila za vsak dinar. Pravzaprav sem se morala z vsemi skregati, da so punce dobile nekaj malega finančnih sredstev,« je razložila.
Delo selektorice je nadaljevala tudi ob nastanku samostojne države, ko je dolgo iskala primeren prostor za trening. »S svojimi prihranki ne bi zmogla. K sreči mi je na pomoč priskočil brat, ki je po poklicu gradbenik. Zdaj mi zdravje ne služi več najbolje, saj je koleno preveč obrabljeno za tako hude napore, imam pa še nekaj let do upokojitve,« je sklenila 56-letna Mariborčanka.
Hokejist Rudi Hiti je bil najbolje plačan kot trener Bolzana v Italiji
Polno zgodb s časa igralske kariere ima tudi hokejist Rudi Hiti, drugi in za zdaj zadnji Slovenec, ki se je uvrstil v mednarodno hišo slavnih. Čeprav je bil izjemen talent, so mu stroga pravila vse do 28. leta prepovedovala prestop v tujino. Vse do takrat je bil vidni član svojih Jesenic, kasneje pa se je preizkusil v Olimpiji. »V zlatih letih jugoslovanskega hokeja, torej med 1970 in 1974, je bil hokej v Tivoliju dobro stoječ, zato sem se tudi odločil za prestop,« je omenil.
Hiti je tisti čas živel spodobno. Zaslužil je toliko, da si je zgradil hišo in s tem rešil stanovanjski problem. Pravi, da je bilo treba pametno razporediti denar. »Poleg tega si moral dobro paziti, v kakšnih krogih si se gibal. Športniki smo si gradili podobo tudi tako, da smo hodili na večerje v dražje restavracije. Kdor je živel v garsonjeri, si je naredil medvedjo uslugo, saj je bila hiša takrat tako rekoč obveza,« je brskal po spominu. Dejal je, da so bile razlike v zaslužkih med kolektivnimi športi take, da je imel nogomet tako kot dandanes glavno besedo. Ocenjuje, da sta bila hokej na ledu in nogomet v razmerju 1:10. »Brane Oblak je s prestopom v tujino takrat zaslužil bistveno več kot jaz. Če si si hotel zagotoviti denar za obdobje po koncu kariere, si moral poleg hokeja služiti še na kakšen drug način. Spomnim se, da sem bil najbolje plačan kot trener v Bolzanu, medtem ko sem funkcijo selektorja reprezentance v prvih letih samostojne Slovenije opravljal bolj ali manj brezplačno,« je omenil.
Rudi Hiti je prepričan, da bi s svojim hokejskim znanjem v današnjem času lahko zaslužil mnogo več denarja kot nekoč. Povedal je, da v zadnjih letih igralske kariere sploh ni več podpisoval pogodb, ampak je delodajalcem dal jasno sporočilo: »Če me boste potrebovali, mi plačajte in bom ostal. V nasprotnem primeru bom šel domov.« Ker je bila ljubezen do hokeja prevelika, je tudi nadaljnje življenje posvetil temu športu. Med drugim je bil sočasno igralec in trener. Ko je odhajal iz Bolzana, je imel na mizi nekaj ponudb iz tujine, a sta ga Brane Terglav in Ignacij Kavec prepričala, da je šel na Bled, kjer pri svojih 66 letih deluje še danes.