Spletna stran je v celoti gledano dobra, vendar se Niki zdi, da bi bilo boljše tiste strani, na katerih se ob kliku izpiše nekaj podobnega kot »stran je še v izdelavi«, enostavno umakniti. »Ni prijetno, če je kar nekaj strani praznih,« je pripomnila in takoj dodala: »V vsakem primeru pa en dan, če želiš Vipavo res spoznati, nikakor ne zadostuje. Zato sva se odpravila na pot s prijateljem z avtodomom.« Najprej sta se ustavila v središču kraja, pri Lanthierijevem dvorcu. Blizu je tudi turistični informacijski center (TIC), kjer je bila tam zaposlena po Nikinih besedah več kot prijazna.
»Svetovala je, naj si pogledava mostove, grad, Kebetovo hišo, v vojašnici pa vojaški muzej. Takoj je tudi povedala, da se lahko v prostorih TIC brezplačno priključiva na splet, in naju povabila v sosednji, tako imenovani degustacijski prostor: tam imajo namreč razstavljena lokalna vina, ki jih je znala gospodična iz TIC izjemno lepo opisati in ponuditi. Ker nisva pokusila deset vrst vina, kolikor predvideva degustacijski program, najbrž pa tudi zato, ker sva nekaj buteljk kupila, je takoj rekla, da nama vstopnine za degustacijo ni treba plačati. Mogoče je nekoliko neroden le delovni čas: med tednom vsak dan od 9. do 16. ure, v soboto do 12. ure, v nedeljo pa je zaprto.«
Nika in njen prijatelj sta nato odšla do Kebetove hiše, kjer jima je gospod, ki tam tudi živi, pokazal zbirko predmetov, ki so jih vipavski zbiralci starin rešili pred propadom in njihovo popolno pozabo. »Zelo lepo je urejeno, gospod je bil zelo prijazen in nama je veliko povedal o posameznih razstavljenih predmetih. Nekoliko, no, kar precej pa sva bila razočarana zaradi razstave o prvi svetovni vojni, saj sva ostala pred zaprtimi vrati, ker bi se morala napovedati vsaj dan prej.«
Ker je bil že čas za kosilo, sta upoštevala nasvet gospodične iz TIC in se odpravila v gostilno Podfarovž. »To gostilno sva gledala že na spletu, vendar tam piše le, kdaj se odpre, ne pa tudi, kaj ponuja. To naju je zelo motilo, kot tudi dejstvo, da sva želela na kosilo na eno od turističnih kmetij, vendar se je treba povsod vnaprej napovedati, kar nekaj pa je takšnih, ki zahtevajo najmanj osem obiskovalcev, sicer s postrežbo ne bo nič. Zelo čudno! No, v Podfarovžu je enkratno vzdušje, ambient je izjemen, tudi lastnik se trudi. Bil je zelo prijazen in se nama je posvetil, v nasprotju z natakarjem, ki zaradi številnih obiskovalcev ni imel prav veliko časa. Ponudili so nama govejo in ješprenjevo juho – naročila sva slednjo in ni nama bilo žal, nato pa še široke rezance z jurčki.«
Naslednji dan sta se odpravila proti gradu, vendar nista prišla do njega, videla sta sarkofaga na vipavskem pokopališču, si ogledala notranjost cerkve sv. Štefana, obiskala Zemono, šla do Napoleonovega mosta in Novakovega mlina – vendar je bilo okoli slednjega vse zaraščeno. Tam je bila tudi tabla z napisom »Privatno!«, ki je odbijala obiskovalce. Kakšne table, na kateri bi bili vsaj osnovni podatki o tem, kar sta gledala, nista našla. Zato sta se napotila v bližnje Uhanje in iskala Dulanov mlin, nato pa še v Velike Žablje, kjer sta si želela ogledati zgodnjebaročni dvorec. »Ko sva se med sprehodom zaklepetala z domačinom, gospodom Črvom, naju je ta povabil na svoje posestvo, kjer sva preživela nekaj nepozabnih ur med klepetom, pokušanjem vina in domačega sadja ob polni mizi narezanih salam, pršuta, sirov. Nepozabno! Zagotovo se bova še vrnila in raziskovala naprej, saj mislim, da nisva videla niti polovice vsega, kar velja obiskati.« vav
