Pred dnevi smo v Dnevniku poročali o primeru spolnega nasilja nad mladima deklicama, ki se je končal z obsodbo njunega očima na 23 let zapora, običajno pa so kazni za tovrstno nasilje precej nižje, le izjemoma nad 10 let. Kako gledate na kazensko politiko na tem področju?

Laična javnost o kaznovanju pravi: do vrha, do neba. Ljudje tudi razlagajo, da bi sami ukrepali, če bi se kaj podobnega zgodilo njihovim otrokom. Ampak do tega na srečo ne prihaja. Ne želimo si maščevanja oko za oko, saj je to še dodatno slabo za otroka. Je pa višina kazni pomembna. Kazen družbi sporoča, da je neko dejanje nesprejemljivo in nedopustno. Žal pa grožnja kazni ne ustavi storilcev. Ne vidim razloga, da bi se kazen zviševala. Tudi najhujših deliktov ni nič manj, odkar so se zaporne kazni dvignile z 20 na 30 let in nato na dosmrtno kazen.

Zaradi zaščite žrtev gredo tovrstni dogodki praviloma mimo javnosti, zato imamo lahko občutek, da primerov zlorabe ni veliko. Toda obsodb zaradi spolnega napada na otroka je vsako leto med 30 in 60. Koliko primerov pa ostane zamolčanih pred policijo?

Prepričana sem, da veliko. Morda so to celo najhujši primeri. Pri zlorabi gre za proces, vpleteni pa so ljudje, ki jih otrok zelo dobro pozna. Strašenje z neznanci na cesti je stereotip. Storilci zlorabljajo zaupanje otroka, ki se pogosto dolgo niti ne zaveda, kaj se mu dogaja in da je to narobe. Spomnim se primera, ko mi je deklica jokala in dejala, da ga ima ona vendar rada. Ni je nikdar udaril, žalil in poniževal, temveč je bil zelo prijateljski. V nasprotju z biološkim očetom. Dajal ji je občutek varnosti in zaupanja, česar prej v biološki družini ni imela. Zato je bila v precepu, ali naj pove, ko pa se je mama tako zelo želela poročiti. Eden izmed stereotipov je tudi, da so storilci le priletni moški. Imeli smo primer 23-letnega storilca, ki je bil obsojen na visoko kazen.

V zadnjem primeru, o katerem smo pisali, je mati celo vedela za zlorabo, vendar je molčala. Je to še vedno pogost pojav? Kot tudi problem, da se otrokom ne verjame?

Z začetka kariere se spomnim, kako so mi tedaj že odrasle gospe zaupale zlorabo v otroštvu in povedale, da ko so to tedaj povedale mami, so slišale: tiho bodi, saj sem jaz isto doživela. Danes se nam zdi skrajno nerazumljivo, da nekdo ne reagira, se pa to še vedno dogaja. Otroci so mi razlagali, kako težko je to dodatno breme, ko mama ne prekine stikov s storilcem, temveč ga postavi na prvo mesto.

Ali gre pri takšnih spolnih zlorabah otrok, ki jih zakrivijo očimi, pogosto za primere, ko moški že vnaprej nalašč poišče mater samohranilko prav zaradi otrok?

Da, nekateri iščejo žrtve sistematično in si pristop do otroka zagotovijo prek ženske. Mati ostane sama, ni več stara 16 let, za seboj že ima določene stvari in je zato idealna za pristop. Spomnim se mame, ki se ji ni zdelo nič nenavadno, da njen novi partner nima spolnih odnosov z njo oziroma so ti le zelo enostranski in izjemno redki, čeprav naj bi bila tedaj v začetni fazi zaljubljenosti. Hkrati tudi otroci lahko hrepenijo po figuri očeta in so veseli, ko ga dobijo. Te vrste storilci imajo prednost, ker jim ni treba biti »tečen« starš, ampak so lahko le razumevajoči, prijazni, imajo čas... Pogosto se v takšnih družinah na začetku celo bojijo, kako bo partner sprejel otroke in obrnjeno, ter zato celo spodbujajo prijateljski odnos med njimi. Toda ti storilci drugače razumejo otroke. Dečki pridejo v obdobje, ko imajo izrazit ojdipov kompleks, deklice pa elektrinega. Gledajo svojega očeta in govorijo, kako bi se poročile z njim in podobno. Mi vemo, da gre le za razvojno fazo, ki bo v nekaj mesecih minila, storilci pa to doživljajo drugače.

Glede na to, da se spolno nasilje nad otroki pogosto preiskuje s časovnim zamikom, kako zahtevne so tovrstne preiskave? Kakšna je stopnja gotovosti, ko se podpišete pod ovadbo? Posledice so hude, če je napačna.

S tem se absolutno strinjam. Preiskavo je treba zastaviti zelo široko. Običajno materialnih dokazov sploh ni, zato je treba preiskati vsak indic in oceniti, kdaj opraviti pogovor z otrokom. Znanje in kilometrina ti dasta občutek, kdaj je pravi trenutek. Treba je biti zelo previden in natančen. Ginekološke težave so lahko le posledica prehlada, vnetja, poškodbe... Nikakor ni mogoče preiskovati po alinejah in zgolj »delati kljukice«. Tudi sicer je zelo nevarno govoriti o znakih zlorabe, saj je vsak otrok zgodba zase. Srečala sem se s primerom zlorabe otrok iz nekega zavoda. Storilci so poznali njihove šibkosti in so do otroka dostopali z nakupom ene brezalkoholne pijače, komunicirali z njim in dosegli zlorabo. To so lahko storili, ker je šlo za poškodovane otroke, ki so težko razmejevali, kaj je prav in kaj ne.

So najranljivejši prav otroci iz neurejenih družin?

Ne. So pa najbolj vidni, ker so institucije nanje bolj pozorne in se zlorabe prej odkrijejo. Spomnim se primera izjemno povezane družine, v kateri so otroci materi v popolnosti zaupali in ji povedali vse. Toda prav tako jih je zlorabljal daljni sorodnik. Najstniku, ki je bil zelo inteligenten, se je približal s pogovori o znanosti. Fant je kljub močni povezanosti znotraj družine o zlorabi spregovoril šele, ko je v časopisu prebral, da lahko storilci napadejo tudi druge otroke, in se je ustrašil za svoje sestre.

V večini primerov gre za moške storilce. Kako pogosto pa so med storilci ženske?

Redkeje, vendar je to treba razumeti tudi iz družbenega konteksta. Od žensk se pričakuje, da imajo izraziteje ljubeč odnos do otrok kot moški. Družba je na moške precej bolj pozorna, ženske pa so lahko precej bolj skrite. Danes sem se peljala v službo in po radiu poslušala novico, da je bila nekje v tujini učiteljica obsojena zaradi spolne zlorabe 15-letnika. Zmotil me je komentar voditelja, ki tega ni zaznal kot zlorabo, ampak je šel v smer, kako mora biti »carsko«, če se ti to kot najstniku zgodi. To je zelo napačno sporočilo.

Koliko je ekstremnega spolnega nasilja med zlorabo otrok? Pod kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, namreč sodijo tako trenerjevo otipavanje kot tudi nepredstavljivo spolno nasilje.

Spolno nasilje je lahko celo brez kontakta. Nekdo se z avtomobilom ustavi pred vrtcem in se samozadovoljuje. Rangiranje spolne zlorabe je zelo nevarno, čeprav preiskovalci to moramo. Spomnim se deklice, ki jo je storilec otipaval prek debelih zimskih oblačil in niti ni bil v stiku z njeno kožo. Ko sem z njeno mamo govorila čez nekaj let, mi je povedala, da je imela deklica hude posledice. Zatekla se je v samopoškodbeno vedenje. Nekatere oblike zlorab pa so tako ekstremne, da niti preiskovalec ne pomisli, da so mogoče. Trenutno obstaja trend, po katerem kupec plača, da nekje na drugem koncu sveta nekdo po njegovih navodilih zlorablja otroka, on pa prek spleta gleda videoprenos. V Sloveniji smo na računalniku osumljenca našli predstavitev v powerpointu, kako zlorabljati otroke, ki je bila oblikovana na način kot otroške igrače: od 0 do 3 mesecev, »+3«, »+6«. V takšnih primerih moraš tudi kot preiskovalec najti ventil, da se spopadeš s tem, kar vidiš.

Kako ob tako kompleksni problematiki sploh strniti navodila za starše, kako naj se lotijo ozaveščanja svojih otrok?

Ne sme biti tabu tema, saj storilci računajo na to. Ozaveščati je dobro začeti res zgodaj, morda s pomočjo kakšnih knjig, risank, filmov in oddaj. Pri takšnem načinu se starši in otrok lahko nekoliko distancirajo, nimajo očesnega stika in govorijo o tem, kako se je nekaj zgodilo tretji osebi. Morda je včasih celo bolje, da ima te pogovore tretja, otroku pomembna oseba. Sama sem se kot mama zelo previdno pripravila na pogovor o ozaveščanju s svojimi otroki, z nečaki in nečakinjami ali otroki prijateljev pa brez težav, saj nisem bila čustveno vpletena. Otroci v meni niso videli avtoritarne vloge odraslega, temveč osebo, ki bo že vedela, kako in kaj – saj je preiskovanje zločinov nad otroki moj poklic.