Čeprav se nam mogoče zdi, da je virus HIV problem nekega drugega desetletja, je Svetovna zdravstvena organizacija v preteklem letu na območju Evrope zabeležila porast števila okužb, kakršnega ni bilo vse od začetka spremljanja tega trenda v začetku 80. let. Slovenski strokovnjaki sicer pravijo, da je stopnja okuženosti pri nas v primerjavi z EU relativno nizka, a ob tem opozarjajo na nujnost krepitve preventivnih programov, predvsem med mladimi. Marsikomu se v tem kontekstu zdi skrb vzbujajoče dejstvo, da je spolna vzgoja – z zdravstvenimi, psihološkimi in socialnimi vidiki vred – v šolah povsem prepuščena entuziazmu učiteljev in neverificiranim zunanjim izvajalcem vprašljivih kompetenc.
Ministrstvo za šolstvo naj prevzame iniciativo
Po besedah Evite Leskovšek iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje so mladi ena od najbolj tveganih skupin za okužbo s HIV, hkrati pa njihovo ozaveščanje lahko v veliki meri zajezi širjenje okužbe. »Mladim v Sloveniji veliko pomenita ljubezen in zvestoba in pogosto so prepričani, da se zato, ker imajo stalnega partnerja, ne morejo okužiti. A problem je v tem, da te stalne partnerje zamenjajo vsakih nekaj mesecev,« pravi sogovornica in ob tem poudarja, da so do neke mere vsi spolni odnosi tvegani, saj mogoče za določeno partnerjevo tvegano vedenje sploh ne vemo. Mladi na to ne pomislijo. Če jih tri četrtine pri prvem spolnem odnosu uporabi kondom, se ta odstotek kasneje – tudi zaradi zaupanja – precej zniža. »Mladi zelo jasno povedo, da bi se odločali za poznejšo in varnejšo spolnost, če bi imeli pravočasno več informacij o tem. Spolnost in droge sta tudi sicer področji, ki mlade daleč najbolj zanimata.«
Avtorji znanstvene monografije Spolna vzgoja v okviru vzgoje za zdravje v slovenskih srednjih šolah, ki je nastala pod okriljem inštituta za varovanje zdravja, so tako že leta 2012 ugotovili, da spolna vzgoja v srednjih šolah »nujno potrebuje prenovo in vidnejše mesto v vzgojno-izobraževalnem sistemu za srednje šole«, a se doslej na tem področju ni zgodilo še nič. »Povsem nedopustno je, da generacijam mladih šolski sistem še vedno ne zagotavlja informacij o spolnosti na sistemski ravni. Povsem so odvisni od entuziazma učiteljev. Prejemamo tudi skrb vzbujajoča obvestila, da otrokom prihajajo o spolnosti predavat osebe, ki za to niso usposobljene, celo pripadniki verskih sekt. Čas je, da tudi ministrstvo za izobraževanje prevzame iniciativo, saj spolnost ni le zdravstvena tema, ampak pomemben dejavnik kakovosti življenja, povezan z medosebnimi odnosi in samopodobo. Težave na tem področju lahko vodijo v hude duševne stiske,« še opozarja Leskovškova. Uvedba spolne vzgoje v šolski kurikulum ne bi smela predstavljati večjih težav, saj naj bi bil modul že pripravljen.
Temeljni predmet biologija v 9. razredu
V zavodu za šolstvo, ki ga vodi dr. Vinko Logaj, uvedbe predmeta spolne vzgoje v kurikulum ne načrtujejo. Vzgoja za zdravje z vsebinskim sklopom spolne vzgoje je po pojasnilih predstavnice zavoda Nadje Malovrh namreč že vključena v osnovnošolski kurikulum kot medpredmetna vsebina, kar pomeni, da naj bi bila vpletena v različne predmete, predvsem pa v biologijo. Na zavodu dodajajo, da so pripravili tudi priročnik za učitelje z naslovom Varna izbira za odgovorno spolnost, izvajajo pa tudi seminarje na to temo. »Res pa je, da je izvedba prepuščena šolam in da ugotovitve kažejo, da se nesistematično izvaja, da je glede na premik predmeta biologija v 9. razred (ko so učenci stari 14 let, op. p.) del vsebin izveden prepozno in da se prav pri teh vsebinah kaže, da šole pri izvedbi pouka nekaterih vsebin spolne vzgoje (spolna dejavnost) potrebujejo pomoč zunanjih strokovnjakov.« V zavodu se sicer zavedajo, da bodo morali izvajanje takšnih vsebin »organizacijsko in izvedbeno urediti« in jih začeti izvajati sistematično, pri tem pa usposobiti in verificirati zunanje strokovnjake, ki bodo vsebine lahko izvajali.
Na vprašanje, kako naj se z otroki o spolnosti pogovarjajo starši, Leskovškova odgovarja, da je zelo pomembna neverbalna komunikacija. »Pomembno je, da imajo otroci občutek varnosti, da živijo v družini, kjer vladajo (samo)spoštovanje, sprejemanje in ljubezen in kjer ni odvečnega moraliziranja.« S takšnim odnosom v družini in zunaj nje izginejo tabuji in stigme, ki tudi 30 let po izbruhu še vedno napajajo epidemijo HIV.
