Ne zgolj med anesteziologi, tudi na mariborskem oddelku za perinatologijo doživljajo skrb vzbujajoč kadrovski osip. Za nosečnice oziroma porodnice skrbi kar pol manj porodničarjev, kot bi jih moralo biti po kadrovskih normativih.
Mladih zdravnikov delo v porodnih sobah ne pritegne
Če bi Gregor Pivec, direktor UKC Maribor, želel izpolnjevati te normative, bi morali v mariborski porodnišnici zaposlovati deset specialistov. Vendar je bil oddelek že v preteklih letih občutno kadrovsko podhranjen. Odkar pa se je zaradi določil zakona o uravnoteženju javnih financ lani upokojila Ksenija Ogrizek Pelkič, porodničar Marko Došer pa je šel raje službovat v avstrijski Gradec, kjer se ukvarja z umetnimi oploditvami, ima mariborski oddelek za perinatologijo samo še pet specialistov. Pa čeprav ostaja število porodov približno enako. Letos so do minulega četrtka pomagali pri 1896 porodih, v enakem obdobju lani pa pri 1981.
Kadrovsko stisko v porodnišnici razrešujejo tako, da v dežurni službi sodelujeta zdravnika, ki sta zaposlena v drugih zdravstvenih zavodih. Pri delu jim pomagajo tudi specialisti ginekologije in porodništva z drugih oddelkov klinike za ginekologijo in perinatologijo. »UKC Maribor je že pred leti povečal zahteve po specializantih ginekologije in porodništva, saj je bil pričakovan odhod specialistov ginekologije in porodništva na manj obremenjena in bolje plačana delovna mesta,« pojasnjujejo v upravi kliničnega centra.
Trenutno kroži v UKC Maribor 17 specializantov te stroke, v prihodnjem letu pa bodo razpisali še štiri dodatne specializacije. To bi moralo zadoščati tudi, če bi se v prihodnosti pripetili nepredvidljivi odhodi ali drugačne odsotnosti porodničarjev. Poleg tega UKC Maribor dodatno finančno stimulira delo v porodnih sobah, saj ga opredeljujejo kot delo v posebnih razmerah. Kljub temu ta služba mladih zdravnikov večinoma ne zanima. Delo v porodni sobi je zelo odgovorno, veliko ga je ponoči, zato so dežurstva nadpovprečno naporna. Delo na oddelku za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo je za mnoge tako privlačnejše.
Slovensko porodništvo se lahko sicer pohvali z zelo dobrimi rezultati. Nižjo smrtnost novorojenčkov imajo po nedavno objavljenih podatkih OECD na primer le v Islandiji. Vseeno pa porode spremlja tveganje zapletov, ki imajo lahko hude posledice. Tožbe v tem delu medicine niso redke, prisojene odškodnine ob slabem izidu poroda pa so lahko bistveno višje kot pri drugih napakah pri zdravljenju. Med ginekologi in porodničarji je na primer močno odmevala letošnja odločitev koprskega okrožnega sodišča, ki je postojnski porodnišnici naložilo plačilo 845.000 evrov odškodnine. Sodišče je ocenilo, da je porodničar napravil strokovno napako, ki je pripeljala do hudih in trajnih težav pri otroku.
Obeta se še večje pomanjkanje porodničarjev
V zdravniški zbornici Slovenije, kjer so v zadnjem času razreševali težave anesteziologije, so seznanjeni tudi s pomanjkanjem porodničarjev v Mariboru (manjka jih tudi v nekaterih drugih bolnišnicah). Ginekologov v Sloveniji je ob upoštevanju števila prebivalcev sicer malo več od evropskega povprečja, a je njihovo delo organizirano drugače kot v večini drugih držav. Ob sedanji delitvi ginekologije in porodništva na tisto v osnovnem zdravstvu in bolnišnično se težave porajajo na obeh ravneh, ugotavlja predsednik zbornice prim. Andrej Možina. »Ginekologov v porodnišnicah je premalo, v ambulantah v osnovnem zdravstvu pa so preobremenjeni.« V tujini takšnega ločevanja ne poznajo. Nekatere naloge, ki jih opravljajo slovenski ginekologi v zdravstvenih domovih, na primer jemanje brisov, so v drugih državah v domeni družinskih zdravnikov, babic ali medicinskih sester.
Po Možinovi oceni bi bilo treba znova razmisliti, kakšna naj bo organizacija te stroke. Ta razmislek je po njegovih besedah nujen tudi zaradi skorajšnjega uveljavljanja evropske direktive, ki delo zdravnikov zamejuje na 174 ur na mesec. V bolnišnicah bodo tako še težje zagotavljali dovolj strokovnjakov za vse porode. Vprašati pa bi se morali tudi, kako zdravnike pritegniti v porodne sobe. »Menedžment v bolnišnicah bi moral dobiti bolj proste roke pri motiviranju zaposlenih na področjih, kot je anestezija, na urgencah in v porodništvu. Tako bo lažje zapolniti delovišča, kjer se ukvarjajo z najbolj tvegano medicino.«
