Se še kdo spominja, da sta bili to dve pesmi, ki sta bili na seznamu mnogih prepovedanih v Ameriki po 11. septembru? Najbrž zaradi pomanjkanja domoljubja, udarnosti ali prevelikega optimizma v vse dobro na svetu.
Seveda je bil v ZDA to eden najmilejših ukrepov organov državne varnosti, a med najbolj grozljivimi, če za trenutek pomislimo, kam vse posega država. Si predstavljamo, da bi, bognedaj, pri nas kakšen norec za silvestrovo naredil kaj takega, kar bi označili kot teroristično dejanje? Naslednjega dne pa bi oblast prepovedala Silvestrski poljub Alfija Nipiča.
Mimogrede, kdor je prebral knjigo Natova skrivna vojska, ve, da kakšno grdo teroristično dejanje zmore narediti tudi domnevni zaveznik, potem pa krivdo zvali na podobno domnevnega sovražnika, poenoti ljudstvo v boju proti njemu, sam pa zavlada nad »ogroženim« ljudstvom in nad sovražnikom. Javna skrivnost je, da je ruski FSB razstrelil hiše svojih državljanov z njimi vred in to naprtil Čečenom, da se je lahko začela vojna. Pa to še zdaleč ni edini primer.
Ameriška in na žalost podobno tudi evropska zakonodaja sta se po 11. septembru spremenili tako usodno, da so bila razveljavljena mnoga načela, ki smo jih kot najbolj samoumevna vnašali v sistem temeljnih človekovih pravic. Česar ni razveljavila zakonodaja, je dodala praksa. V Ameriki na primer Guantanamo, v Evropi nezakonite ugrabitve in mučenja, vse v imenu boja proti terorizmu.
Čas je spet tak, da v ospredje stopajo službe, ki so večinoma v ozadju. Vojska, policija in obveščevalne službe morajo upravičiti svoj obstoj. Neizogibna zakonitost vsakega sistema je, da išče in najde dovolj razlogov za to. Podobno velja za politike. Če so izpostavljeni kritiki zaradi mlačnosti, nenadoma dobijo pogum. Praviloma ob povsem nepravem času. Tako je predsednik Pahor pred meseci oznanil (obrambno) vojno proti Rusiji, če bo treba, domnevno miroljubni in civilizirani premier Cerar pa se je iz ostrega kritika militantnega Orbana prelevil v njegovega najzvestejšega posnemovalca s postavljanjem morilske ograje.
Verjamem, da obstajajo navodila, kako ustvarjati vojno psihozo. Sem spada tudi sporočilo ameriškega veleposlanika, da Slovenija ni nič manj ogrožena kot druge države. Se pravi enako kot ZDA in Francija. Ob tem se spomnim, kakšno je bilo počutje med nami, ki smo bili v JLA leta 1980, ko naj bi bila Jugoslavija še posebno ogrožena ob Titovih zadnjih dneh. Stražili smo Brdo, kamor naj bi predsednika prepeljali iz Kliničnega centra. Neke noči so višji oficirji okoli druge ure zjutraj nenadoma sklicali nas, ki smo bili mlajši stažisti, in nam razdelili najnovejšo zaščitno opremo, in sicer posebne injekcije proti bojnim strupom. Med nami je zavladala moreča tišina, in kdor se je zazrl v jutranji svit in Karavanke nad seboj, je v oblakih, ki so jih obdajali, prepoznal grozečo nevarnost.
V takih razmerah je zadnje, na kar bi človek pri zdravi pameti pomislil, sistem človekovih pravic. Problem je le v tem, da prav v takih razmerah praviloma ni zdrave pameti. Naj sežem še malo nazaj v zgodovino. Samo korak je od ustrezne psihoze (kar ni zaman sinonim za pretrgan stik z realnostjo v psihiatričnem besednjaku) do usodnih korakov. V času hladne vojne so od takratnega ameriškega predsednika Eisenhowerja njegovi svetovalci za vojaška in zunanjepolitična vprašanja najmanj petkrat zahtevali, da napade Kitajsko z jedrskim orožjem. V spominu imam besede »Let's nuke them, Ike!« (Dajmo, vrzimo nanje atomsko bombo, Ike! Ike je bil Eisenhowerjev vzdevek). Vendar je predsednik pokazal dovolj državniške modrosti in ni popustil pod pritiski poblaznelih svetovalcev.
Takih svetovalcev je na žalost povsod dovolj. Tudi pri nas. Če ne grozi jedrski spopad, še ne pomeni, da nismo sposobni pripraviti pekla za marsikoga. Leto 1991 je v Sloveniji prineslo slutnjo zla. Sreča in modrost takratnega vodstva sta preprečili tisto, kar se je razdivjalo na Balkanu. Boj proti terorizmu sicer ne napoveduje spopadov takih razsežnosti, več kot verjetno pa je zaostrovanje nadzora vseh vrst in omejevanje že tako oslabljenega nabora človekovih pravic. Spominjam se slike teritorialca leta 1991, ki je v središču Ljubljane po maniri ameriškega policista ustavil le njemu sumljivega občana, ga pritisnil k zidu z rokami in nogami narazen in tako pokazal svojo moč. Poznejše raziskovanje takratnih časov in ravnanj pa je spodbudilo Zvezo veteranov k zahtevi, da državni organi onemogočijo kakršen koli pregon udeležencev desetdnevne vojne pred mednarodnimi sodišči, da pa je treba preganjati vse tiste, ki omalovažujejo slovenske borce.
Že izredne razmere znajo biti ugodne za umazane reči, kaj šele kaj več od tega. Politikom se ponuja priložnost, da postanejo državniki. Ni lahko, ni pa nemogoče. Je to prehud izziv za slovenske?
