Intervju s harmonikarjem in skladateljem Bratko Bibičem: Rožice v obliki trnovih kron iz britvic

Rožice rastejo v obliki trnovih kron iz metala in britvic. To so rože zla.

Zadnji dve leti mi je pisanje knjige vzelo tisti čas, ki bi ga drugače porabil za glasbo. Kontinuirani stik z glasbo je sodelovanje z dunajskim filharmonikarskim orkestrom. Ustvarjanje z orkestrom harmonikarjev je povsem drugačno od vseh dosedanjih. Od leta 2010 je trajala glasbena epizoda s Kabinetom čudes. Začel sem eksperimentirati z vodvilom, dadaizmom, zvokom, plejbeki, kar je odstopalo od vsega, kar sem počel z The Madleys.

Začelo se je s projektom o prvi svetovni vojni, prvič predstavljenim v Cerknem, ki pa ga nisem mogel izpeljati iz več razlogov. Najprej nisem dobil dovolj financ oziroma jih sploh nisem dobil. Jazz Cerkno je podprl najosnovnejši prvi korak. Drugič, zmerom želim narediti korak več iz margine. Takoj ko sem angažiral več ljudi, me je kulturna politika odrezala. Tega praga nisem mogel ali smel prestopiti. Prvi pogoj je, da bi bili glasbeniki za svoj angažma dobro plačani in bi druge vire preživetja, kot je glasbeno tezgarjenje, za mesec odrinili na stran. Brez resnega poglabljanja v kompleksnejši material se tega ne da spodobno, da ne rečem odlično speljati.

… ki je eden glavnih dejavnikov pri merilih za odločevalce o podporah.

Za koncert v Kinu Šiška pred štirimi leti smo imeli eno. Saj vadimo po sekcijah, a na odru je ves orkester in mora zadihati. Včasih stvari racionaliziraš tako, da vajo narediš na odru, ko je nastop sam vaja, pri čemer ni šale. Če daš vse od sebe, je to najboljša vaja. V resnici bi potrebovali mesec dni, v katerem bi glasbeniki del svojega časa posvetili takemu projektu, kar je ključno za dinamiko kolektiva.

Odkrito povedano, s tujimi. Imajo drugačno držo. Dobro se pripravijo, tudi v skrčenih časovnih okvirih. To, da greš na turnejo z eno vajo, sem izkusil že v osemdesetih letih s skupino Nimal in se ogromno naučil. Podobno je bilo pozneje v delu z Accordion Tribe, pri čemer sta bili dve vaji razkošje. V začetkih smo si vzeli več časa, toda pozneje je bilo skoraj pravilo – ena vaja in potem na oder ali v studio.

Saj je tudi nekaj »zafrkancije«, vendar je stalnica ta striktnost. Tudi konceptualno. Četudi je glasbeno odprta, moraš vedno vedeti, od kod prihajaš in kam greš. Ni vseeno, kaj počneš. In za to ni nikoli časa, ker ni denarja.

Z Accordion Tribe smo bili skupaj 15 let, vrh je bil okoli leta 2004, k čemur je veliko pripomogel film o nas. Vmes je posegla smrt Larsa Holmerja leta 2008.

Vendar je v resnici harmonike naokrog vse več. Kar zadeva novo harmoniko, se je tako kot povsod drugod po zaslugi medijskih in promocijskih vratarjev povečal razkorak med ideologijo tveganja in varnosti. To je sleparija svobode, ki izključuje tveganje, samo da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega. Problem je v tem, da ti čuvarji v resnici ne slišijo več razlike v glasbi, tiste note več v monotonem toku. In takrat je konec, kar pomeni, da ne spadam nikamor, kar je sicer stara zgodba. Ne spadati nikamor je danes sicer trendovsko, vendar je to prevara, marketinški prijem, ker se vedno nekam uvrščaš.

Glede na to, kako je bilo vse skupaj videti, lahko po zgodovinski analogiji, ki se je nekateri še spomnijo, rečem le to: tudi po Avseniku Avsenik. Še zlasti glede na ikonografijo pogreba, krsto, pokrito s slovensko zastavo, in častno modro gardo, ki koraka ob njej. To je čista analogija z modrim vlakom, ki je peljal Tita iz Ljubljane v Beograd. Po principu izreži-prilepi. Ravno te posnetke sem uporabil v tretjem delu Domačega vrta. Nekaj razmišljanj na to temo sem zgolj nakazal v knjigi. Oberkreinerstvo je po petdesetih letih, ko se ga začenja povezovati z nacionalno konstitucijo, v širšem alpskem prostoru pa potekata industrializacija in deruralizacija, v šestdesetih letih, v času pojava rokenrola, že ideološka formacija slovenskega polruralnega malomeščanstva in je v tem smislu reakcionarno. Cepilo se je na nemški šlager, oberkreinerske glasbe brez hibridizacije s šlagerjem ne bi bilo.

Super je bilo. Igrali smo marsikje, doma in v tujini. Okoli leta 2010 pa se je zalomilo, po nastopu krize, Larsovi smrti. Bend se je iz jedrnega tria razširil na sekstet, v katerega sem pripeljal trobilo, pomembno že zaradi referenc in širitve zvočnega spektra. Vendar smo v politični ekonomiji glasbe: že s kvartetom je težko, kaj šele s sekstetom. Ekonomija s spremembami na trgu in upadom javnih subvencij je bila močan dejavnik. Drugi je menjava generacij. V moji glasbi je vedno nekaj, da ne teče vse gladko. Mi nismo Kultur Shock ali Gogol Bordello, ki letijo naravnost. Nazadnje je h koncu prispevala tudi moja selitev iz Ljubljane, ki je pretrgala neposredni stik z dogajanjem in ljudmi.

Glede na razpasle rituale praznovanja obletnic bendov se mi je zdelo, da je treba zgodbo končati ravno ob obletnici. Grem proti trendu podaljševanj in obhajanj. Po drugi strani pa sem zelo v trendu, ki se mu reče bankrot podjetja. Ne gre več.