Marko Kerševan: Muslimani se morajo prilagoditi sekularni Evropi

Zlasti v zadnjih letih se prof. Kerševan poglobljeno ukvarja tudi z islamom. Kot sam poudarja, zanj ni strokovnjak, a jezijo ga banalna, neredko politikantska popreproščanja v medijih in politiki. Razumeti islam in z njim povezana dogajanja je namreč trd oreh tudi za tiste, ki kaj vedo o njem – o zgodovinskih kontekstih nastanka, o njegovi kompleksnosti, sprepletenosti s politiko in številnih drugih vidikih. Z dr. Kerševanom sem se pogovarjala o težko umljivi ignoranci zahodnih držav pri reševanju konflikta v Siriji, o nevarnosti medverskih konfliktov v Evropi pa o tem, koliko je islam kriv za terorizem in za izjemno brutalnost islamistov pri obračunavanju z drugače verujočimi in »nepravilno« verujočimi. Nisva mogla niti mimo Janševega čudaškega predloga zakona o prepovedi muslimanskih pokrival.

Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, bi se seveda moral poglobiti v definicijo vojne in verske vojne. Na kratko pa bi rekel takole: z verskimi vojnami smo v Evropi v glavnem prekinili s »tridesetletno vojno« in takrat vzpostavljenim mirom. Tedaj smo začeli zakonsko drugače urejati razmerje med religijami in državami. Religioznih držav v Evropi ni bilo več, posledično postopoma tudi državnih religij ne. Mislim, da bi bilo zelo nevarno, če bi zdaj šli nazaj. Islamska država svoje početje res razglaša za versko vojno, toda mi bi se znašli v njej le, če bi nanj odgovorili s krščansko državo, ki bi se bojevala za krščanstvo na enak način kot Islamska država. Mislim, da se v to past ne bomo ujeli.

Opraviti imamo z deklariranim napadom Islamske države na načela, po katerih je urejena zahodna družba. Hočejo se maščevati za to, kar naj bi počele zahodne družbe muslimanom v izvorno muslimanskih državah. Kot rečeno, nikakor ne smemo odgovoriti na enak način.

Evropska krščanska identiteta je danes po stoletjih razvoja in koncu verskih vojn identiteta sekularizirane družbe, lahko tudi rečemo sekularnega krščanstva. Sodobne evropske krščanske identitete ni brez upoštevanja procesov in rezultatov sekulariziranosti. Govor o krščanskih koreninah zato ne sme pomeniti poziva k preseženemu načinu obstoja krščanstva, tistega, ki so ga zaznamovale državna religija, neločenost cerkve od države in odločilna beseda verskih cerkvenih institucij na vseh področjih družbenega življenja. To pa je prav tisto, kar zahteva islamistična usmeritev v islamu. Takšne formulacije so zato lahko dvorezne.

Pri tovrstnih tezah bi morali biti res previdni. Kot o svetu brez Boga, brez vere in morale namreč o Evropi govori islamistični islam, tisti torej, ki ne pozna verske svobode in enakopravnosti, enakih človekovih pravic in ki pričakuje, da bo (islamska) država po verskih zakonih in pravilih »reglementirala« življenje ljudi v podrobnosti… Če na to pristajamo, omalovažujemo evropski razvoj, tudi razvoj evropskega krščanstva preko reformacije in razsvetljenstva.

Razlogi in vzgibi, ki posameznike vodijo v takšna dejanja, so vedno zelo kompleksni. Ni dvoma, da se del muslimanov na zahodu usmerja v radikalne oblike islama – ki je, ne pozabimo, nastal zunaj Evrope – tudi zaradi težav, ki jih imajo kot priseljenci pri uveljavljanju v novem okolju. Soočajo se z marginaliziranostjo in deprimiranostjo zaradi pomanjkanja življenjskih možnosti, posledično pa s pomanjkanjem samozavesti, ki jo nekateri nato kompenzirajo z agresivno islamsko versko samozavestjo.

Posledice socialne in kulturne prikrajšanosti so zagotovo pomemben dejavnik, ne pojasnjujejo pa vsega. Priseljenci marsikje živijo na družbenem in kulturnem robu, na primer Mehičani v ZDA, pa zaradi tega še ne podstavljajo bomb. Očitno je velik del problema bojeviti islam, z radikalno ideologijo, ki se je v islamskem svetu oblikovala na prehodu iz 19. v 20. stoletje – kot reakcija in obramba. Ne pozabimo, skoraj ves islamski svet je bil takrat pod kolonialno oblastjo evropskih držav ali pa, kot otomanski imperij, ogrožen zaradi njihove premoči.

Križarske vojne so vsekakor pomemben zgodovinski dejavnik. Ne pozabimo: križarji so bili tisti, ki so razglasili »sveto vojno«. Koran za razliko od Biblije tega izraza namreč sploh ne pozna. Znano je tudi, da je tedanji papež obljubil popoln odpustek grehov tistim, ki se bodo žrtvovali v boju za vero. Drži pa, da se je islam v svoji prvi fazi, po Mohamedovi smrti, širil tako s pomočjo verskega zagona kot vojaške uspešnosti, obojega. Novo monoteistično verstvo je reševalo številna vprašanja in zadrege, na katera tedanje judovstvo ali krščanstvo nista znala odgovoriti ali pa sta po mnenju Mohameda odgovarjala napačno.

Pojmovanje Jezusa je dober primer. Mohamed je zavrnil jude, ker niso hoteli sprejeti Jezusa kot preroka, kristjane pa zato, ker so iz Jezusa kot enega od božjih odposlancev oziroma prerokov naredili Boga. Bog naj bi se razodel Mohamedu tudi zato, da bi odpravil zmote in napake enih in drugih. Kar zadeva širitev islama, ne smemo pozabiti, da se ni širil samo vojaško. Po Afriki in Aziji so se za islam ljudje odločali tudi pod vplivom muslimanskih misijonarjev. Pa tudi tam, kamor je bil prinešen z vojaškimi zmagami, prebivalcev praviloma niso spreobračali z nasiljem. V Koranu namreč piše »v veri ni prisile«. Kdor ni hotel sprejeti islama, je moral plačati le poseben davek.

Muslimani govorijo o islamu kot o načinu življenja. Islam namreč pomeni predanost Bogu, to pa zahteva sledenje Božjemu zakonu na vseh področjih človeškega življenja. Božji zakon se spoznava iz Korana, Mohamedu neposredno narekovane Božje besede, in iz »sune«, iz zbirk hadisov, ki poročajo o Mohamedovih presojah in ravnanjih. To je tako imenovani šeriat. Tu pa se začnejo spori in razhajanja. Koran in hadise – teh je več tisoč – sodobni islamistični islam selekcionira in interpretira precej po svoje, hkrati pa vse, ki ne sledijo njegovim pojmovanjem, razglaša za odpadnike in nevernike. Tisti, ki pravila in napotila, ki jih vsebujejo omenjene knjige, razumejo drugače, so hitro objekt preganjanja. Islamistični muslimani so pravzaprav najprej in najbolj sovražni drugače mislečim muslimanom, obračunavanja z »nepravimi« muslimani so zato zelo ostra.

Da. Zahod pa se na ta dogajanja ni znal ali hotel prav odzvati. Asadova Sirija je dopuščala normalno življenje drugim muslimanskim manjšinam – Asadovi sami izhajajo iz ene od manjšin – pa tudi kristjanom, ki jih je v Siriji veliko. Bila je dovolj sekularna, da je lahko pritegnila tudi pomemben del zlasti mestnega, bolj izobraženega večinskega sunitskega prebivalstva. Kot taka je bila vseskozi trn v peti domačim in sosednjim, bolj bojevito razpoloženim islamistom, ki so Asadov režim v svojem boju za »čisti«, »pravi« islam proglasili za neislamskega. V prvi vrsti tega boja je bila in je še vedno Saudska Arabija s svojim skrajno konservativnim islamom. Zahodne države so seveda do bogate Saudske Arabije vseskozi nadvse »razumevajoče«. Poleg tega bi se zlasti ZDA Asada rade znebile zaradi njegovega »arabskega socializma« in njegovih tradicionalnih vezi z Rusijo in Iranom. Svoj lonček je pristavila še Turčija z nerešenim kurdskim vprašanjem in nemudoma so se našli denar, orožje in propaganda za rušenje sirske oblasti. Hiter konec sirske »arabske pomladi« in vojna sta bila neizbežna.

Tudi tako bi lahko rekli. V Siriji se je lepo pokazalo, kako se lahko politični spopadi prepletejo z verskimi in kulminirajo v vojno. Ob »botrstvu« zahodnih držav, ki niso razumele, kako pomembna je Asadova zmerna sekularnost.

Tega, da bi zaradi solidarnosti z begunci, zlasti s tistimi, ki bežijo z vojnih območij v Siriji, prišlo do islamizacije v Evropi, se nam zares ni treba bati. Bližnjevzhodni begunci niso noben trojanski konj. Bežijo iz grozljivih razmer, ki so jih tudi s podporo zahoda ustvarili agresivni islamisti, bežijo tudi iz strahu pred njimi. Muslimani so se v svoji zgodovini že mnogokrat prilagodili novemu okolju, tudi v sekularni Evropi se bodo. Seveda lahko z njimi v Evropo pridejo tudi teroristi, tega ne moremo izključiti. Ampak saj ti lahko pridejo tudi na druge načine.

Če je bil kdo naiven, kar zadeva begunce, je bila to politika zahodnih držav s svojo kratkovidno podporo Asadovim nasprotnikom. Spomnimo se, kako je Evropska unija reševala zadeve: uvedla je sankcije proti Siriji; še zdaj jih ohranja. Namesto da bi ZDA in evropske države, zlasti Anglija in Francija, ki je nekoč kolonizirala sirsko ozemlje, poskusile konflikt umiriti s pritiskom na Turčijo in druge vpletene arabske države, svoje zaveznice, so ga še podžigale. Nenazadnje s prikazovanjem spopada kot obračunavanja krvavega Asadovega režima s svobodoljubnim golorokim prebivalstvom.

Natanko tako. Za povrh so v Sirijo preko Turčije drli še evropski in drugi džihadisti. Številke o žrtvah v Siriji so zelo povedne. Po podatkih londonskega Observatorija za človekove pravice je bilo v Siriji okoli 300 tisoč žrtev. Tretjina je bila civilistov, skoraj 100 tisoč jih je padlo na strani vladnih sil in prav toliko na strani upornikov. A med slednjimi je bila skoraj polovica takih, ki so prišli od drugod, od zunaj, tudi iz Evrope. Razmerja, ki jih odsevajo te številke, so bila jasna že na samem začetku, a jih nihče ni hotel videti. Tudi o obglavljanjih in ugrabljanju uglednih zdravnikov, univerzitetnih profesorjev, krščanskih verskih dostojanstvenikov se tako rekoč ni pisalo. Šele ko so začeli džihadisti pred kamerami moriti ljudi z zahoda, se je o tem začelo več poročati.

Žrtvovanje in samožrtvovanje, zlasti med mladimi, poznajo številna nacionalna in osvobodilna gibanja; tudi iz naše zgodovine nam je to poznano. Ker je islam raznolik in ga je mogoče razumeti na različne načine, je seveda lahko podlaga za spodbujanje ljudi k žrtvovanju oziroma samožrtvovanju za versko-politične cilje. Pretresljiva novost je, da so pri tem pripravljeni razstreliti sebe in še toliko drugih nič krivih ljudi, ki v njihovi sliki sveta seveda niso nedolžni. Koran govori o spodbujanju bojevnikov za vero, tudi z obljubami posmrtnega življenja.

V tem ni nič kaj poseben. Tudi križarji so odhajali v vojno z vnaprej podeljenimi odpustki vseh grehov, če bi padli v boju z neverniki. Koran in suna na nekih mestih odpadnikom iz islama grozita s smrtjo. Radikalni islamisti so prav zato razvili posebne strategije, kako druge muslimane razglasiti za odpadnike. Na primer: kdor ne sprejema Božjega zakona na vseh področjih, se pravi šeriata, ni musliman. A v Koranu najdemo tudi drugačna sporočila: verze, ki govorijo o spoštovanju vsakega človeka, tudi neverujočega. Zapovedano je, da musliman ne sme ubiti muslimana, da je islam hiša miru itd. Na nekem mestu na primer piše, da če bi Bog hotel, da vsi verujejo enako, bi poskrbel samo za eno razodetje, tako pa je bilo teh več. Tisti muslimani, ki obsojajo samomorilske napade in pozivajo k miroljubnemu sožitju z drugače verujočimi in neverujočimi, se zato lahko upravičeno tudi sami sklicujejo na Koran.

Da. Ker velja, da je bila ta ljudem prenešena neposredno preko Mohameda, in nato zapisana v Koran, je razumljivo, da ima veliko težo vsak stavek, vsaka beseda, in da je potrebno zelo skrbno branje. To pa pokaže, da so nekateri verzi zelo jasni, drugi nejasni, nekateri pa so si celo v nasprotju, kar neizogibno vodi v vprašanje, kako dilemo razrešiti. Pri tem je oziroma je bilo v pomoč Mohamedovo ravnanje v različnih življenjskih situacijah, opisano v hadisih. Zelo različnih. Med drugim lahko preberemo tudi hadis, v katerem piše, da mora musliman reči »na zdravje«, ko nekdo poleg njega kihne…

Tega pa ne vem. Morda pa smo jo res. (smeh) No, hadisi poleg takšnih podrobnosti govorijo tudi o tem, kako je treba ravnati z drugoverci, kristjani in judi: ali je treba upoštevati njihovo zakonodajo ali jih soditi po svoji… Zanimiv je na primer odnos muslimanov do mnogoženstva in prešuštva. Biblija stare zaveze zahteva kamenjanje prešuštnikov, Koran kazen ublaži in govori o bičanju. V hadisih pa beremo, da se je Mohamed odločil, da je treba jude kaznovati po judovskih zakonih – s kamenjanjem – ker zanje velja njihovo razodetje, ne pa Koran.

Razvoj je pri judih potekal drugače. Napotka »zob za zob, oko za oko«, na primer, ne upoštevajo več dobesedno. Že v Talmudu so si namreč postavili vprašanje, kaj storiti, če je eno oko zdravo, drugo pa slepo, če nekdo oko nujno potrebuje pri delu, drugi pa ne... Vračati enako z enakim v tem primeru izgubi smisel. Take in podobne razprave so se vrstile skozi stoletja. Pa ne le pri judih. Tudi pri muslimanih. Rok že v zgodovini niso sekali v vseh muslimanskih državah, čeprav so se sklicevali na isti Božji zakon. Po drugi strani pa v določenih okoljih kljub Koranu kamenjajo prešuštnike in prešuštnice – ker so Koran skupaj z drugimi spisi pač »prebrali« na ta način.

Islamski teksti so, kot rečeno, zelo kompleksno strukturirani. Upoštevalo naj bi se tudi način, na katerega je Koran nastal. Mohamed namreč ni bil zgolj nekakšen magnetofon za Boga, ampak mu je ta v razodevanjih odgovarjal tudi na njegove stiske in vprašanja. Za razumevanje sporočila je zato treba poznati vprašanje, na katerega odgovarja, se pravi kontekst. Kasneje so se zato vnemale debate, ali neko sporočilo velja samo za tisti čas in okoliščine ali vsaj po analogiji velja tudi danes. Te razprave pravzaprav v različnih šolah še vedno potekajo.

Drži, kar pravite: Koran in hadisi so dali ženskam veliko pravic, ki jih prej niso imele. Celo več, kot so jih imele ženske v tedanjem judovstvu in krščanstvu. Seveda pa ostaja vprašanje, ali je tista mera pravic dovolj tudi za današnje razmere in pojmovanja. In tu smo spet pri interpretacijah Korana…

To je eden od prevodov, obstajajo tudi drugi. Recimo: moški so zaščitniki žensk, ker jih je Bog bolj obdaroval, in imajo zato pravico in dolžnost, da zahtevajo njihovo podrejenost. Med muslimanskimi teoretiki pa se že dolgo vnemajo razprave, ali je to treba brati indikativno ali normativno. Če velja prvo, potem so moški nadrejeni ženskam le tedaj, ko so razmere takšne, da same ne morejo poskrbeti zase. Takšnih razmer pa v razvitih državah ni več… Tudi ta primer kaže, kako pozorno je treba brati te tekste. Zato se je navsezadnje razvilo zelo obsežno in zapleteno šeriatsko pravo s številnimi bolj ali manj strogimi šolami. V islamskem pravu naj bi bilo po prepričanju enih malo stvari, za katere ne bi obstajala pravila, medtem ko drugi raje poudarjajo, da je namen Korana, da bi ljudem življenje olajšal, ne pa otežil.

Da, in že zato je niso spoštovali vsi muslimani. Drži pa, da v islamu, vsaj v večinskem sunitskem sistemu, ni nikogar, čigar beseda bi veljala za vse. Vse naj bi bilo odvisno od ljudi, ki razlagajo svete tekste, njihovega znanja, avtoritete, soglasja, ki pa ni tako rekoč nikdar dokončno doseženo. V tem je podobnost s protestantskim krščanstvom. Včasih je to dobro, včasih pa slabo. Glavna težava je, da danes prevladuje struja, ki sprejema zelo poenostavljeno, zelo selekcionirano interpretacijo Korana in sune in je skrajno izključujoča do vseh drugih. Ker je posebej zasidrana v Savdski Arabiji, razpolaga tudi z največ denarja in sredstvi za širjenje.

Evropa mora ohraniti tisto, po čemer je moderna. To pa je sekularnost. Evropsko krščanstvo se ni samo prilagodilo sekularnosti, ampak jo je sooblikovalo. Govorim o ločitvi Cerkve od države, avtonomiji različnih področij, verski svobodi in enakopravnosti posameznika. Takšni Evropi se morajo muslimani prilagoditi. Kajti prav zato, ker je takšna, in ne krščanska na srednjeveški način, jim omogoča, da ostanejo muslimani. Od njih ne zahteva, da postanejo kristjani, ampak da sprejmejo načela in temelje verske svobode. Da je prilagoditev možna, priča navsezadnje islam v Bosni.

Tudi to se je dogajalo. Možnosti za sobivanje in hkrati za ohranitev muslimanske identitete beguncev in migrantov torej so. Navsezadnje je bil islam že v cesarski Avstriji sprejet kot ena od štirih državno priznanih religij. Za bojevite islamistične verzije islama, ki bi jih lahko primerjali z nekaterimi značilnostmi srednjeveškega, predrazsvetljenskega, predreformacijskega krščanstva, pa seveda v Evropi prostora ni.

Pa saj so tudi kristjani dolžni pričevati o svoji veri. Sam tu ne vidim problemov. Seveda pa na morebitno izključevalnost islama ne smemo odgovoriti z izključevalnostjo krščanstva; to je bilo že mogoče zaznati v izjavah nekaterih javnih osebnosti. Nevarnosti islamizacije Evrope vsekakor ne vidim v tem, da bi islam lahko postal večinska religija, prej v tem, da bi se mu krščanstvo začelo zoperstavljati na islamistični način, da bi se samo začelo uveljavljati na islamistični način. To bi pomenilo pot nazaj.

V Evropi že desetletja živi 30 ali 40 milijonov muslimanov, pa evropskega krščanstva niso uničili. In drugič, dobršen del muslimanov zdaj beži pred natanko tistim radikalnim islamom, ki se ga tako boji škof. Ta njegova misel preprosto ne vzdrži kritične presoje. V njej bolj kot krščansko stališče razpoznavam ljudski strah pred tujim, neznanim, drugačnim; bolj odsev nacionalističnega kot izvornega – in sodobnega – krščanstva, katerega temeljna maksima je sprejeti kot svojega bližnjega vsakega človeka v stiski, ne glede na njegovo vero, narodnost, barvo kože.

Če želi SDS ohraniti tukajšnji, evropski način življenja, potem je s tem zakonom ustrelila mimo. Kajti v evropski in slovenski način življenja sodi tudi to, da država ne zapoveduje ali prepoveduje načina oblačenja. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo mogoče to uskladiti z obstoječo zakonodajo. Dopuščam možnost, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali zamaskiranost na določenih javnih mestih in v ustanovah, a to bi moralo veljati za zamaskiranost kot tako, za oba spola, za vernike in nevernike.

To so občutljiva vprašanja. Diskusija o tem ponekod v Evropi že dolgo poteka, univerzalne rešitve pa ni. Mnoge evropske muslimanke nosijo ruto kot izraz svoje islamske samozavesti. Tudi slovenske dame včasih niso šle ven brez damskega klobučka. Po mojem bi morali dovoliti vse tisto, kar nikogar ne ogroža in kar ne posega v pravice drugih. Spominjam se, kako žolčna razprava se je vnela v Franciji, ko so muslimani predlagali, da bi za ženske uredili posebna kopališča. Pascal Bruckner je tedaj trdno vztrajal pri stališču, da bi kaj takega prispevalo k diskriminaciji žensk. Toda prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj lahko ob skupnih obstajajo posebna kopališča za nudiste, ne pa tudi za ženske, ki se nočejo kopati z moškimi, le ni bilo.