Takoj po padcu talibanskega režima konec leta 2001 se je v Afganistan začelo vračati na tisoče beguncev, ki so pred vojno vihro v sosednji Pakistan in Iran zbežali že med sovjetsko okupacijo. Največ se jih je v Afganistan vrnilo med letoma 2002 in 2008, pozneje pa je število povratnikov upadlo. Letos naj bi se jih v državo vrnilo okoli 150.000. Hkrati se Afganistan, kjer se po lanskem umiku večine tujih bojnih sil stopnjujejo napadi talibanov, sooča tudi z novim migrantskim tokom proti Evropi.
V beg jih ženejo slabe varnostne razmere in razočaranje
Obstaja veliko razlogov, zakaj se ljudje odpravljajo v Evropo, razlaga Naser Mohamadi, direktor afganistanske podružnice nemške nevladne organizacije Borda. Vrsto let je z drugimi nevladnimi organizacijami pomagal pri integraciji afganistanskih povratnikov v njihovo domovino. Mohamadi ob kazanju fotografij svojih otrok pojasnjuje, da se bodo ljudje prav zaradi večjih varnostnih groženj z družinami še naprej odpravljali proti Evropi. »Sam imam v Afganistanu dobro službo. Vodim 80 inženirjev, dobivam dobro plačo. Če bom prišel v Nemčijo, vem, da bom moral delati kot pomivalec posode ali opravljati kakšno drugo manj pomembno delo,« poskuša s prispodobo razložiti, zakaj se zaradi varnostnih razmer iz Afganistana odpravljajo njemu podobni ljudje iz srednjega sloja.
Kot dodatne razloge za odhod ob vpletenosti različnih držav v destabilizacijo Afganistana našteva še zgrešeno politiko obnove države in razbohoteno korupcijo. »V zadnjih petnajstih letih se je napačno upravljalo državo. Tudi po koncu Karzajeve vladavine se politiki še naprej bojujejo za oblast in so odtujeni od državljanov. Tega po vseh teh letih in milijardah dolarjev, ki so se stekle v obnovo Afganistana, nisem pričakoval,« razžaloščen pravi Mohamadi.
Povratnikom kos zemlje in poklicni tečaji
Ko so se begunci iz Irana in Pakistana vračali v domovino, jih ni pričakala velika podpora države. Država je bila soočena z razvojnimi in varnostnimi izzivi, povratniki pa niso bili visoko med prednostnimi nalogami vlade, razlaga. »S posebnim Karzajevim dekretom so bili upravičeni do kosa zemljišča v njihovi rodni provinci. A da so ga pridobili, so morali svojo identiteto dokazati z osebnimi dokumenti, ki jih po tridesetih letih življenja v izgnanstvu pogosto niso več imeli. Tudi njihovi otroci so potrebovali dokumente, če so hoteli v šolo. Vsi so se morali ponje odpraviti skozi nevarno ozemlje v Kabul, kjer je centralizirana večina državnega aparata. »Toda beguncem namenjeno zemljo so si pogosto že prilastili bogataši ali posamezniki, ki so poznali prave ljudi. Najrevnejši so je dobili najmanj,« pravi Mohamadi.
Medtem ko pri reintegraciji v afganistansko družbo povratniki običajno niso imeli večjih težav, so bili soočeni s težavami pri iskanju zaposlitve in preživljanju svoje družine. Visoko izobraženim je denimo ni uspelo najti. Glavnino pomoči za izobraževanje povratnikov so prevzele tuje nevladne organizacije, med njimi tudi nemška organizacija Help, za katero je delal Mohamadi. »Okoli 10.000 ljudi smo poskušali izučiti za različne poklice, ki so na trgu imeli prihodnost.« S polletnimi tečaji so poučevali ljudi za elektrikarje, vodoinštalaterje, tesarje, tkalce preprog, frizerje. »Hoteli smo jih izučiti za poklice, ki jih v Afganistanu potrebujemo in s pomočjo katerih bi lahko preživljali svojo družino.« Tudi po končanem izobraževanju so jih podpirali še v naslednjih mesecih.
