Lahko, da je šlo za poskus šale na račun SDS-ove domislice o prepovedi burk, lahko pa, da Janša pač razpreda javno na način, kot nemalokdo drug zgolj za šankom. No, obenem ni dvoma. Playboy brez srednje strani ima več možnosti, da pride v kioske v Teheranu kot Playboy z golo lepotico na sredini.
Zabavnost slučajnosti te sinergije trendov dveh domnevno nasprotujočih si življenjskih paradigem je seveda v tem, da Playboy golote ni ukinil zaradi podleganja zahtevam islama, temveč zaradi pornografije. Ker je postal nekonkurenčen. In so njegovi šefi pomislili, da se jim ne splača več zapravljati denarja za fotografe ter snemanja, ampak velja poskusiti s korakom nazaj v svet popolne spodobnosti.
»Danes je vsakdo le klik stran od seksualnega prizora, kot si ga le zaželi,« bi se glasil prevod izjave Scotta Flandersa, diretorja časopisa. Zabavnost tega navideznega naključja je v tem, da pornografija oziroma to, kar danes pogojno velja za pornografijo, to pa so eksplicitni prikazi spolnega akta, umika »nage babe« iz javnosti. Da ostaja samo še prečiščen javni prostor in ne javna pornografija. Kajti pornografija, katere utemeljitve ter razmejitve z erotiko so v malodane vseh zakonodajah ter razpravah precej zmuzljive, je zavoljo zaščite mladoletnikov malodane povsod v zahodnem svetu prepovedana za prikazovanje na mestih in ob času, ki je dostopen mladoletnikom.
Porno je stvar morale, ne žanra
Kaj se je zgodilo s klasično erotiko, kakšna usoda jo čaka oziroma kaj klasična erotika dandanes sploh je? »Porno ni žanrska, ampak moralna kategorija. Kar je bila pornografija pred tridesetimi leti, je danes mladinsko čtivo,« zastavi temelje Rajko Bizjak, art fotograf z nemalo fotografij aktov za sabo. Obenem tudi predavatelj na visoki šoli za fotografijo: »Treba je reči, da so zahvaljujoč pornografiji ženske odkrile, da imajo pravico do svojih užitkov. In forsiranje erotike v odnosu do porna je moška domislica za pritisk na ženske. Kajti porno je obenem načel moškost. Pričakovanja so velika. Vsaj 30 cm velik spolni ud in večurna vzdržljivost. Erotična fotografija je komercialna zvrst art fotografije, kjer je kvaliteta fotografije premo sorazmerna s kvaliteto modelov in atributov. V erotični fotografiji obstajajo pravila in kanoni, kaj se lahko pokaže. To vedo uredniki. 'Tits&ass' logika. Ženska ima zadnjice in prsi. Razširjene noge so že onkraj. Sramne ustnice se lahko nakazujejo, ne smejo pa biti vidne. To zna biti že preveč eksplicitno. In tega se je držal tudi Playboy,« pravi Bizjak. Dodaja tudi, da med svojimi študenti ne opaža večjega zanimanja za erotično fotografijo. »Dogaja se celo nekakšen novi konservativizem. Sedemdeseta in osemdeseta so bila zagotovo bolj svobodna, kot so trenutni časi. Seksualnost smo odkrivali in dopuščalo se je napake. Danes se jih ne.«
Upoštevajoč, kar pravi Bizjak, je donedavni Playboyev format golote, ki je nekoč predstavljal agendo osvobajanja, postal agenda neokonservativnosti. Format golote, ki jo je Playboy razvijal skozi leta, je bil tako in tako vedno bolj čist. Aleš Bravničar, hišni fotograf slovenske izdaje Playboya ter prvi Slovenec, ki je objavil fotografijo v ameriški izdaji, pravi, da so se direktive iz ZDA glede načina podajanja sicer spreminjale. »Mislim na to, koliko eksplicitnosti se je pri fotografijah dovoljevalo. Glede tega so se klime menjale. Enkrat se je dovolilo več, drugič manj, kar pa ne pomeni, da smo naše izdaje pošiljali na vpogled v ZDA, kar se je sicer dogaja v primeru nekaterih drugih licenčnih revij. Zaščitni znak Playboyevih fotografij je med drugim ta, da je na vsaki fotografiji nekje v ozadju ali s strani prikazan kak moški atribut. Cigara, čevlji, brivski aparat. Je pa do velikega obrata prišlo, ko je francoska edicija začela fotografirati manekenke namesto do tedaj anonimnih deklet iz soseščine, kar je bila praksa Hugha Hafnerja.« Kar počne tudi sam. Tako imenovane pictoriale. Ko se z znano mladenko odpravi nekam daleč in tam posname serial ultra dizajniranih fotografij.
No, nemara vas je zmotila omemba eksplicitnosti. To besedo se namreč povezuje predvsem s pornografijo, čeprav je merilo tudi širše. Torej tudi v modni ali art fotografiji. Bizjak meni: »Ne samo pornografija, tudi erotike je na internetu na pretek. Fotografije v Playboyu niso več nekaj, kar bi ljudi rajcalo. Playboy je prišel ven, ko je bila morala čista in jasna. V javnosti tedaj ni bilo erotizma in Playboy je sprožil željo po odprti seksualnosti, danes so se pa stvari spremenile. Playboy je na koncu produciral dekleta, ki so bila vsa enaka. Po drugi strani pa je z vzhoda prišel naval drugačnih punc, mladih, neplastificiranih teles, ki so spremenile igro.«
Kako varen svet je žanr erotike postal, nemara priča primer, ko je portugalska edicija Playboya leta 2010 razburila javnost, še bolj pa ameriško filialo, ko je na naslovnici upodobila Jezusa, ki mu je na rokah umrla močno potetovirana gola mladenka s povezo čez oči. Ameriška centrala se je nemudoma distancirala od poteze Portugalcev, češ da do objave nikdar ne bi prišlo, če bi naslovnico videli vnaprej. »Gre za šokantno kršitev naših standardov in razmišljamo, da bi prekinili pogodbo s portugalskim založnikom.« Ni bila torej vznemirljiva ženska, temveč Jezus. Naslovnica je bila inspirirana z romanom Joseja Saramaga iz leta 1991, v kateri pisec Jezusa predstavi kot običajnega človeka, ki mu običajni človeški vzgibi niso tuji. Do prekinitve pogodbe na koncu vendarle ni prišlo.
Kot je razumeti Bravničarja, je tudi Playboy sam spremenil svojo likovno agendo: »Zadnje čase se je za Playboy fotografiralo v modnem duhu, brez glama. Nekoč je fotografski session trajal po teden dni, luči so se premikale v nedogled, medtem se sedaj to naredi z eno lučjo. Estetika se je vedno bolj približevala modnim editorialom. Estetske norme so se pod vplivom iphonov spremenile, vse je postalo manj bogato, kar je za sledilce stare šole seveda oropanost.«
Tudi pornografija je lahko vrhunska estetika
Govoriti o razmerju med erotiko in pornografijo, pri tem pa ne izreči besede masturbacija oziroma masturbiranje, je primerljivo z lovljenjem lastnega repa. In kakorkoli vztrajno je Playboy zagovarjal svojo agendo, da so erotične fotografije nekaj spremljevalnega, ne pa ključnega, siceršnji vsebini časopisa, je ukinitev golote mogoče razumeti predvsem kot priznanje, da njihove srednje strani niso več pripomoček za masturbiranje. Torej nekaj, kar bi Bravničar formuliral kot: »Masturbacijski moment se je zagotovo prekanaliziral v druge vode. Kaj preostane erotiki? Trg se je s poplavo digitalne fotografije itak sesul. In to trg obče. A dogaja se še nekaj vzporednih pojavov. Modne revije so začele inkorporirati goloto, pornografija pa ni nujno neerotična. Dandanes je lahko tudi pornografija vrhunska estetika. Tega včasih ni bilo.«
Da, porno se zdi kot lopar, ki je sposoben ujeti in odbiti sleherno žogico. Ko nekdo pripomni, da so ženske v pornografiji izpostavljene ponižanju, lahko nemudoma najdeš nasprotne dokaze, da so ponižanju izpostavljeni moški. In ko nekdo pripomni, da porno nima umetniške, to je erotične vrednosti, najdeš visoko estetizirane porno izdelke sanjskih jutranjih spolnih odnosov, v primerjavi s katerimi je lahko kak izdelek Helmuta Newtona videti obscen.
A tudi estetizirani porno je zgolj stranski pojav bolj bistvenega procesa. Cyber seksa. »Neokonservativizem je posledica moške negotovosti. Danes finta med mladci ni v spolnih odnosih, temveč v tem, kakšen telefon imaš, koliko skočiš z bordom, kolikšen je tvoj rekord na FIFA računalniški igrici in podobno. Kajti v teh zadevah se počutijo bolj sigurne. In prihaja velik zajeb. Virtualni svet. Senzorične naprave, ki bodo povsem nadomestile živega človeka, ko niti replikanta ne boš potreboval. Dal si boš konzolo na glavo, vtipkal želeni model ženske ali moškega in to bo to. In to bo razbilo vsa dosedanja razmerja.«
Realna napoved se zdi to. Ko bomo ves čas samo še doma. Na konzoli. In ko bo dandanašnja pornografija mladinsko čtivo, dejavnost, primerljiva dandanašnjemu branju knjig ali poslušanju vinilnih plošč.
