Zgodba je groteskna že sama po sebi. Še bolj pa je neverjetna, ker je Ben Carson ameriški predsedniški kandidat, in to v anketah trenutno drugouvrščeni med petnajstimi republikanci. Pred njim je le Donald Trump, ki vodi kljub izjavam (ali zaradi njih?), da so mehiški priseljenci večinoma posiljevalci in da je njegova tekmica za predsedniško nominacijo Carly Fiorina pregrda, da bi si jo lahko predstavljal v Beli hiši. Pri demokratih ni tako hudo, a vendarle: na drugem mestu je Bernie Sanders, ki se razglaša za demokratičnega socialista – pri čemer je beseda socialist v ameriški politiki še nedavno veljala za žaljivko (in marsikje še vedno je). Vodi pa Hillary Clinton, uveljavljena političarka, ki svoja stališča spreminja, kot piha veter.
Alfred Charles Snider je profesor retorike na univerzi v Vermontu, kjer vodi Svetovni debatni inštitut. Ta teden je spet v Sloveniji, od koder je njegova soproga in kjer je pogosto sodeloval kot predavatelj ali mentor debatnih skupin. Na Fakulteti za upravo je predaval o dogodku, kjer se vrstijo osupljive izjave – o ameriški predvolilni tekmi.
V ZDA imamo torej v eni stranki predsedniškega kandidata, ki trdi, da je zares hotel udariti mamo z macolo, in takšnega, ki označuje priseljence za posiljevalce in bi sestavil poseben seznam muslimanskih državljanov. V drugi imamo demokratičnega socialista in žensko, ki stališča obrača po vetru. In vsi štirje so pri vrhu anket. Kaj se vendar dogaja?V zadnjih dvajsetih letih med Američani narašča ciničen odnos do politike in politikov, češ da vsi kandidirajo le za lastno korist in da bodo rekli, kar koli se jim zdi potrebno, da bodo izvoljeni. To vzdušje je še podkrepil občutek volilcev, da oblast zanje ničesar ne naredi. Zato zdaj hočejo kandidate, ki so pristni, resnični in ki odkrito povedo, kar verjamejo. Če ljudje to slišijo, so pripravljeni tolerirati marsikaj, v kar sami ne verjamejo. Če si zelo odkrit in zares poveš, kako čutiš, bodo to nagradili. To se dogaja z demokratom Berniejem Sandersom, ki je zelo dosleden in se zdi, da verjame, kar govori. Na republikanski strani kandidati dokazujejo, da so pristni, s tem, da ne rečejo tistega, kar politiki običajno govorijo. Pravijo: ne, ne, jaz nisem vaš običajni politik. Sem resničen – in to zadovolji ljudski cinizem, zato jo odnesejo z nezaslišanimi izjavami. Mark Cuban, ameriški milijarder in zelo izpostavljena oseba v ZDA, je rekel: zame je pomembneje, da kandidat res verjame, kar govori, in je pristen, kot pa to, kakšna je njegova politika. To je zame pretirana izjava, a lepo razloži, kaj se letos v resnici dogaja. To pa škodi Hillary Clinton in politično bolj uveljavljenim republikanskim kandidatom, ki se teh nezaslišanosti ne gredo – Jeb Bush ima štiri odstotke podpore, pa je bil v vseh napovedih glavni kandidat za zmago med republikanci, zdaj pa ni več, ker ljudje mislijo, da ni avtentičen.
Toda obstaja razlika med tem, da si pristen in rečeš razumne stvari, in tem, da si avtentičen in recimo rečeš, da je tvoja protikandidatka tako grda, da je nihče ne bi želel gledati v Beli hiši.To razliko vidimo med strankama. Sanders je pristen, ker enako govori že trideset let. V republikanski stranki pa zlasti v času strankarskih volitev, ki se jih udeležijo le najbolj motivirani »pravi verniki« in je udeležba majhna, kandidati gradijo videz iskrenosti z radikalnimi izjavami, denimo da je treba zapreti Mehičane. Ljudje, ki so proti nezakonitemu priseljevanju, morda nočejo tako drastičnih ukrepov, a rečejo: ste vsaj na moji strani in se strinjate, da so priseljenci grožnja. In vem, da ste pristni, ker običajni kandidati česa takšnega ne bi rekli.
Pa ne gre le za verne strankarske volilce, kot pravite, saj Trump vodi tudi v nacionalnih anketah med vsemi republikanci.Že, a če imate petnajst kandidatov, ni težko biti prvi. Poleg tega je medijsko izredno izpostavljen, ima prepoznavno ime in to poganja njegovo kandidaturo naprej. Ljudje se zdaj sprašujejo: kaj si mislim o tem kandidatu, kaj o onem in tako naprej. Ne razmišljajo pa še, kdo bo moj predsedniški kandidat. Bolj ko bodo začeli razmišljati o tem, koga vidijo v Beli hiši, manj bo privlačen Trump. Ali Carson, ki pravi, da se holokavst ne bi zgodil, če bi židi smeli imeti doma brzostrelke, ali da je Obamova reforma zdravstvenega zavarovanja hujša od suženjstva.
Kaj se je v ZDA zgodilo s politično korektnostjo? Bila je vseprisotna, ne le v političnem besednjaku. Iz »predstavnika za medije« je denimo nastala »oseba za odnose z mediji«, da se ne bi prejudiciralo spola. In tako naprej. Letos pa tole...Mislim, da je gibanje politične korektnosti doseglo višek pred sedmimi, osmimi leti in da je šlo korak predaleč. Dal vam bom primer: politično nekorektna beseda je, da si pohabljenec. Manj slaba je invalid. Potem je prišla beseda hendikepiran. Potem besedi drugačno sposoben. Čisto na koncu so si izmislili hendikepirano sposoben. To je smešno. V očeh mnogih je to šlo predaleč, zato se je pojavilo novo gibanje za svobodni govor, ki pravi: moral bi imeti možnost, da nekoga užalim, če hočem.
Ali republikanska stranka oziroma njeni kandidati s svojimi izjavami počnejo samomor?Ko tvoja kandidatura temelji na žalitvi Latinskoameričanov, ki predstavljajo 34 odstotkov volilnega telesa, in je naravnana proti ženskam, ki so na zadnjih predsedniških volitvah oddale 52 odstotkov glasov, bo težko zmagati.
Je to odraz delitev v stranki, ki se je začela z gibanjem čajank? Zdi se, da sporne izjave nagovarjajo ta del volilnega telesa.Vsak dan vidim izjave strankine elite, ki pravijo: oh moj bog, kandidati ubijajo našo stranko. Mislim pa, da je to tudi odraz dvostrankarskega sistema. Imamo le dve stranki. Ti ne moreta zares predstavljati vsega, kar ljudje čutijo. Kaj, če nočeš ne ene ne druge, če želiš nekaj tretjega? Mislim, da bi bila Amerika na boljšem, če bi imeli štiri ali pet strank, kjer bi ljudje res našli svoj dom in bi se dobro počutili, potem pa bi sestavljali koalicije. Čeprav bi bilo to težko.
V ZDA ni ničesar, kar bi tretje stranke preprečevalo.Res je. A ljudje menijo, da bi glas zanjo predstavljal stran vržen glas. Tisti, ki jo vseeno podprejo, pa s tem k zmagi pomagajo stranki, ki jo marajo najmanj. Kdor je leta 1992 volil Rossa Perota, je najmanj maral Clintona, pa mu je Perot pomagal do zmage, ker je odvzemal konservativne glasove Georgeu Bushu starejšemu.
Clintonova je poseben primer. Je uveljavljena političarka, ki pa je nasprotje tega, kar pravite, da ljudje želijo, namreč pristnosti. Stališča obrača, kakor je trenutno koristno.Clintonove ne sprejemajo kot pristne in vsa kampanja se vrti okoli tega, da to popravijo. Ves čas ponavlja: vedno sem se borila za pravice žensk, za enako plačilo za ženske, vedno... To besedo uporabi vsakič, ko jo lahko. Mislim pa, da bi ljudje radi videli na čelu države žensko. Obenem se demokrati grozljivo bojijo republikancev. Bog ne daj, da bi bil republikanec predsednik, to bi bila za Ameriko tragedija, pravijo.
Sanders pa pravi, da je demokratični socialist. Ta beseda je v ZDA (bila) politična žaljivka, zdaj pa se takšen kandidat presenetljivo uspešno postavlja po robu uveljavljeni favoritki.Sanders ima globoke socialistične korenine. Poznam ga še iz časov, ko je bil župan Burlingtona, kjer živim. Šel sem na zabavo po njegovi volilni zmagi. Ko je večina odšla in ni bilo več medijev in so malo popili, je s prijatelji začel prepevati stare pesmi delavskega sindikata. Mesto je vodil v interesu ljudi. Ko je pristal v kongresu, ni več toliko govoril o socializmu, tudi na začetku kampanje ne. Potem pa se je odločil, da bo povedal, kaj je demokratični socializem in da ga zagovarja. To besedo je vzel za svojo. Morda je to storil tudi zato, ker je začutil, da večina Američanov ni več preplašena ob besedi socializem. Če pogledate, kakšne so družbe na Danskem, v Norveški, Švedski – to niso kruta diktatorstva, tam je demokracija, ljudje so svobodni, dobro živijo. Američani to začenjajo razumeti – da bi del bogastva, ki je skoncentrirano, lahko uporabili v korist vseh in da to ne pomeni, da bo zato naš novi voditelj Stalin.
