Mnoge starostnike v domove za starejše sprejmejo potem, ko jih odpustijo iz bolnišnic, v svoje prejšnje okolje pa se ne morejo vrniti. Njihove težave so tako hude, da svojci ne zmorejo več vsakodnevne skrbi zanje. »Eden od bolnikov, ki je v zadnjih dneh potreboval pomoč, je bil gospod sredi osemdesetih let po možganski kapi. Že pred kapjo so mu amputirali obe nogi nad kolenom, težave pa ima tudi zaradi demence. Tako je spraševal, kako je sploh ostal brez nog,« pripoveduje zdravnica Iris Hvala Krušič, ki dela v škofljiškem domu za starejše.
Nad vse bolj bolnimi varovanci bedi premalo ljudi
Dom, v katerem danes dela, je med na novo odprtimi. Pri urejanju prostorov in posteljah, ki imajo na primer varovalne blazine, so tako že upoštevali, kakšne bodo potrebe varovancev. Pred tem je Hvala-Krušičeva zdravila bolnike v domovih, zgrajenih v času, ko še niso pričakovali ogromnih sprememb pri potrebah varovancev. Te je prineslo podaljševanje življenjske dobe. Tudi sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji ni bil pripravljen na veliko hudo bolnih ljudi, ki imajo številne bolezni hkrati.
V zadnjih desetletjih se je zdravstveno stanje varovancev domov za starejše močno poslabšalo. Kadrovski normativi, ki določajo, koliko zaposlenih jim bo pomagalo, se temu niso prilagodili. En sam fizioterapevt v domu na primer ni dovolj za vse ljudi, ki ga potrebujejo. »Menim, da bi potrebovali dva do tri. Eden bi skrbel za razgibavanje nepokretnih ljudi oziroma preprečevanje preležanin. Drugi bi lahko izvajal respiratorno fizioterapijo za starejše, ki se težko izkašljajo in so zato bolj podvrženi pljučnicam, tretji pa bi skrbel za akutne težave in rehabilitacijo po poškodbah. Zelo veliko starejših jo na primer potrebuje po zlomu kolkov. Nekaterim se to pripeti, preden pridejo v dom, do padcev pa prihaja tudi v domovih. Mnogi varovanci so zaradi demence nemirni, osebja pa je premalo, da bi jih pozorno spremljali prav vsak trenutek,« ugotavlja Hvala-Krušičeva.
Ogromni stroški na plečih posameznikov
Da bi nad bolniki bedelo več ljudi, bi bilo treba urediti financiranje, a ne na plečih posameznikov, ki že danes težko plačujejo domsko oskrbo. Stroški, ki jih morajo starejši in njihovi svojci mesečno pokriti iz žepa, lahko sežejo tudi krepko čez tisoč evrov. Hvala-Krušičeva se tako spominja nekdanjih pacientov, ki so jih bližnji zaradi finančnih težav odpeljali iz domov in skrb zanje ponovno prevzeli sami. »Žal se je zdravstveno stanje teh starostnikov zatem še poslabšalo.«
Zakon o dolgotrajni oskrbi so doslej pripravljali na ministrstvu za delo. Osnutek, ki smo ga pridobili letos poleti, je predvidel dvodelno zavarovanje za to oskrbo – obvezno in prostovoljno. A na ministrstvu za zdravje so vztrajali, da je treba to urejati v paketu z zdravstveno reformo. Da so v zdravstvenem resorju v zadnjih mesecih dobili več besede, potrjuje tudi posvet, na katerem so pod njegovo taktirko o možnih virih financiranja razpravljali na začetku tega tedna.
Denarja za vse potrebe starostnikov, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, je danes premalo, breme za posameznike pa je preveliko, se s stroko »na terenu« strinja Davor Dominkuš z ministrstva za delo. »Pri iskanju rešitev skušamo zmanjšati pritisk na ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, in njihove družine. Ne skrivamo, da na strokovni in politični ravni prihaja do razhajanj. Konkretne rešitve bodo stvar dogovora ministrstev za delo in zdravje. Kakšna bo kombinacija zavarovanj oziroma denarja iz davščin, pa je še odprto,« še poudarja Dominkuš.
Danes sta v Sloveniji organizacija in financiranje dolgotrajne oskrbe zelo razpršena, ugotavljajo na ministrstvu za zdravje. Če ne bo sprememb, bo finančno breme za posameznike in državo postalo nevzdržno. Nova zakonodaja bo zajela ljudi v domovih za starejše, zagotavljala pa bo tudi pomoč na domu, na primer pri oblačenju ali v gospodinjstvu. Poudarjajo pa, da gre pri tem »za novo obliko socialne varnosti, ki se tako pri nas kot drugje v Evropi in tudi v svetu šele razvija«. Tudi druge države za njeno urejanje potrebujejo dolgo časa, tudi po desetletje, organizacijo pa glede na rezultate prilagajajo sproti. »V Sloveniji bomo zato že v izhodišču morali vzpostaviti tudi sistem spremljanja dostopnosti in izvajanja dolgotrajne oskrbe.«
