Država z župani hodi na jalova pogajanja, podredila si jih je v sindikalne pogajalce brez moči. Vsako leto jim doda kakšen obvezen strošek več, v duhu varčevanja in proračunske vzdržnosti pa samo toliko denarja, da lahko plačajo le okoli osemdeset odstotkov vseh obveznih nalog. Nekako tako, kot bi tekača pognali v hrib, vmes pa mu zapirali kisik.
Večje občine bodo preživele, o tem ni dvoma. Je pa trenutno stanje na področju lokalne samouprave resna grožnja malim občinam na obrobju države. Periferija od periferije, če uporabim izraz župana ene najmanjših slovenskih občin, je tik pred izdihom. To je pokazala tudi v sredo objavljena revizija računskega sodišča. Občina Vitanje za plačilo petih najpomembnejših tekočih stroškov porabi 217 evrov, obrobna občina Kostel pa 412 evrov na prebivalca. Občini Vitanje od letošnjih 522 evrov povprečnine ostane še nekaj za druge nujne naloge. Mogoče lahko knjižnici kupijo kakšno novo knjigo. Kostel pa ostane praktično bos. Velike razlike med občinami kažejo, da so dosedanji sistem izračuna povprečnine in korekcijski dejavniki, ki naj bi denar pravično razdelili, neuporabni za dejanske razmere, v katerih se znajdejo občine. Preživetje občin se bo očitno lomilo na vrtcih in domovih upokojencev. In to ne na številu otrok in številu starostnikov, kar upošteva zakonodaja pri razdeljevanju denarja, temveč na tem, kako premožni so njihovi starši in svojci ter kolikšne so cene teh storitev na lokalnem trgu. Preživetje občin je torej odvisno od stvari, na katere nimajo vpliva.
Dejstvo je, da so dohodki družin, ki živijo v obrobnih občinah, v povprečju nižji od dohodkov družin v večjih mestnih središčih. Dejstvo je, da majhne občine na obrobju tepejo slaba demografska slika in nizke pokojnine starostnikov. Doplačila so v teh občinah zato višja. Dražji so tudi prevozi otrok v šole. Razseljeni po mnogoterih gričih, iz vsake vasi po eden, občinam nabirajo kilometre. V nekaterih občinah nimajo niti popolne osnovne šole, kar pomeni, da morajo šolarje voziti naprej v sosednje občine. Eno od slovenskih občin je nuja po nižanju stroškov pripeljala celo do tega, da otroke v šolo in popoldne domov razvozi občinski uslužbenec. Z občinskim kombijem. Ali jih morebiti vozi sam župan, računsko sodišče ni sporočilo.
Bistvo pri vsem tem je, da sistem razdeljevanja denarja teh anomalij na terenu ne zazna in se občine zato znajdejo v zelo neenakopravnem položaju. Če bo država še naprej tako nevpleteno in tako od strani ohranjala takšen sistem, bomo kmalu priča občinskemu stečajnemu valu. Zakaj si ga ne bi država prihranila in do časa sporočila, da vseh ne potrebuje? Razen seveda, če ni taktika države skregati župane med seboj, še bolj izničiti njihovo moč in na koncu iz igre izstopiti enako nevpleteno, kot zdaj rešuje težave. Potem je na pravi poti.
