»Naslednje je delo Jakova BrdarjaVeja z obrazi, zanimivo delo, bron, domnevam, da ste si umetniška dela ogledali že pred dražbo. Vejo z umišljenimi človeškimi maskami v Brdarjevi značilni kiparski govorici ponujamo po izklicni ceni 1200. Kdo ponudi 1250 evrov? 1250 evrov prvič, 1250 evrov drugič, 1250 evrov tretjič. Prodano številki šest!«
Ni ravno del slovenskega likovnoumetnostnega vsakdana, da bi imeli možnost sredi Ljubljane obiskati čisto pravo dražbo, na kateri zveni dražbeno kladivce in kjer se dražitelji prerivajo in višajo svoje dražbene zneske, da bi se dokopali do želenih umetnin – ali zbrani srenji zgolj pokazali, da jim gmotno stanje nakup omogoča. No, dražba ni bila tako dramatična in tekmovalna, kot jih poznamo z zaslonov. Sicer pa tudi stanje na slovenskem likovnem trgu ni čisto tako kot v filmu: mnogi pravijo, da trga nikoli ni bilo, drugi, da je umrl in ga več ne obudimo, tretji, da zgolj preživlja krizo. Dražba je zato priložnost, da v živo vidimo njeno kondicijo. Poleg tega je organizator (Društvo likovnih umetnikov Ljubljana) napovedal strokovno vodenje, vrhunske umetnike, podprtost s strani ministrstva za kulturo in dobrodelni značaj dražbe.
Metuljček zaželen, ni pa nujen
Pravzaprav je metuljček upokojenega novinarja Mitje Meršola nekako sodil na dražbeni oder, četudi bolj v vlogi moderatorja kot pravega voditelja dražbe, saj kakšne hude tekmovalne vneme med kupci ni sprovociral. In požel kritiko. Obiskovalec, očitno poznavalec, je po koncu namignil, da so strokovni voditelji tisti, ki sicer morda res nosijo metuljčka, vendar predvsem nastopijo v korist umetnikov in prirediteljev dražbe, manj v korist kupcev – taki, ki glasno in odločno zastavijo svojo besedo za dela.
»Ni imelo smisla, saj se je takoj videlo, koliko kupcev je prišlo po neko delo,« je po koncu povedal Meršol. Zares, kajti niti eno delo ni dobilo dveh neposredno konkurenčnih ponudb (nekajkrat je vnaprej oddano pisno ponudbo prehitela ponudba v živo), kar nas je prikrajšalo za tisti znani dražbeni suspenz blefiranja in astronomskega privijanja cen, svojevrstno igro strastnih zbiralcev, ko se zdi, da je denar samo papir.
Uspeh je zadovoljiv, tišina zgovorna
Je 28 prodanih del sodobne slovenske umetnosti, torej skoraj polovica od skupno 58, uspeh ali neuspeh? Likovni kritik Aleksander Bassin, ki je opravil izbor dražbenih del, je po koncu prepričano trdil, da je to veliko. Tudi drugi iz kroga organizatorjev so bili z rezultatom zadovoljni. Morda je res veliko, a kako malo je v bistvu slaba polovica, se je močno čutilo med dražbo, ko je po vsaki drugi napovedi slikarskega ali kiparskega dela, potem ko sta ga gospodični sneli s stene in pokazali publiki, odmevala tišina.
Štirinajst prijavljenih dražiteljev je očitno natanko vedelo, po kaj so prišli. Kupovalo se je po mnenju poznavalcev dejansko kakovost: Zorana Mušiča, Hermana Gvardjančiča, Emerika Bernarda, Riharda Jakopiča, Aleksija Kobala, Franceta Kralja, Vladimirja Makuca, Zoro Stančič in tako naprej. Najvišji znesek (10.000 evrov) je odštel novi lastnik Osamelega drevescaRiharda Jakopiča. Potem dolgo ni bilo nič do SlikeSandija Červka, prodane za 2800 evrov. Najceneje se je pogodil kupec Nine Zelenko, ki je delo manjših dimenzij Organizem dobil za 150 evrov. Imen kupcev nismo mogli izvedeti, saj so organizatorji dražiteljem zagotovili anonimnost. Enega od njih smo po koncu dražbe skušali zaprositi za kratek, četudi zgolj anonimen komentar na temo novih zbirateljskih pridobitev, a nas je nekoliko sramežljivo zavrnil.
Marsikateri sploh ne zna slikati
Na dražbi smo ujeli likovnega kritika in umetnostnega zgodovinarja Braneta Koviča, ki ni ničesar kupil, je pa nekaj prodal. Glavni razlog za obilico neprodanih del je po njegovem mnenju ta, da se mnogi umetniki predstavljajo s svojimi povprečnimi deli, kakšen od njih pa po njegovem mnenju sploh ne zna slikati. Odločno v katalogu tudi pokaže na nekaj takih, denimo slikarko ženskega akta, Brino Torkar, ki po njegovem mnenju zanemarja vsa pravila kršenja likovnih pravil. »In poglejte ceno. Slabši kot so, bolj navijejo ceno.« Ko lista po katalogu, pokaže s prstom na izjemno sliko X-topia II. mlade slikarke Maruše Šuštar, ki je bila prodana enemu najbolj zagnanih kupcev za 850 evrov. »Ta je sicer še mlada, a se že uveljavlja in več kot očitno je kakovostna. Pa tudi izklicna cena je bila za tako mlado avtorico postavljena povsem primerno.«
Morda je nekoliko presenetljivo, da organizator umetniških del ni ponudil pod izklicno ceno, tudi kadar ni bilo za delo po izklicni ceni nobenega zanimanja, saj je šlo za dobrodelni dogodek: deset odstotkov od skupne vsote prodanih del je organizator namenil Eli, hčerki nedavno preminulega fotografa Jureta Breceljnika. Naj bodo torej cene navite in pretirane ali ne, kadar gre za dober namen, je na neki način vedno dobra tudi umetnost.
