To je grozna obtožba, ki ne drži. Nikdar se ne bi spustil tako nizko, tudi če ne bi imel za kruh. Veliko ljudi verjame v te težke obtožbe. Avgusta istega leta sem s Srečkom Katancem podpisal novo pogodbo v Združenih arabskih emiratih. Bila sva osredotočena na delo tam. Na žalost se ni najbolje izteklo in sva se septembra vrnila domov.
Katera je bila vaša prva poteza, ko ste postali selektor?Najprej sem želel ugotoviti, kaj se dogaja z Milivojem Novakovićem in Robertom Korenom. Dobil sem namreč informacijo, da je Novaković v nekem intervjuju rekel, da se bo poslovil od reprezentance. In da se je Koren na neki način poslovil od soigralcev po tekmi z Italijo. Oba sem poklical v roku desetih dni po tem, ko sem postal selektor, da bi videl, ali sta pripravljena za tekmo z ZDA. Novaković se je opravičil, ker je bil poškodovan, Koren pa me je prosil, če ima lahko nekaj časa za družino. Bili smo dogovorjeni, da se slišimo decembra, po tekmi z ZDA in ko se prvenstva končajo. (Začne brati s poročila o zboru za prijateljsko tekmo s Škotsko, ki je bila februarja 2012, op. p.) Novakovića sem poklical 18. decembra trikrat na slovensko številko in mu enkrat poslal sporočilo, 21. decembra na nemško številko in oddal sporočilo na telefonski tajnici. Isti dan sem ga poklical tudi na slovensko telefonsko številko in 25. decembra spet na slovensko številko. Korena sem 20. decembra dvakrat klical na angleško številko, 21. decembra še enkrat in oddal sporočilo na telefonski tajnici, spet sem ga klical 25. decembra na angleško številko in oddal sporočilo na telefonski tajnici, isti dan sem ga klical še na slovensko telefonsko številko. Klical sem na številke, prek katerih sem ju prvič dobil. Torej se nista želela oglašati. Da je ironija še večja, sem Novakoviča nekega večera srečal v Ljubljani. Dogovorila sva se, da se naslednji dan dobiva. Dvakrat sem ga poklical, na žalost pa se mi ni oglasil. Pred tekmo s Škotsko sem tedanjega sekretarja reprezentance Boštjana Gasserja prosil, naj ju pokliče in jima da neke vrste ultimat, da imata 14 dni časa, da se odločita, ali bosta igrala za slovensko reprezentanco. Potem sta vsak napisala svoje sporočilo za javnost, da sta končala kariero.
Preden ste klicali Handanovića, ste klicali njiju?Ja.
Zakaj?Ker me je 70 odstotkov novinarjev, ti, ki danes pišejo hvalospeve na njun račun, prepričevalo, naj ju ne kličem, prav tako ogromno ljudi iz nogometne zveze.
Vam je tudi predsednik Aleksander Čeferin rekel, da ju ne kličite?Ne. Pustil mi je prosto izbiro.
Ste Handanovića že prej postavili za kapetana?Ne. Na dan tekme z ZDA sem se usedel z Boštjanom Cesarjem in Handanovićem. Odločil sem se za Handanovića, kajti mislil sem, da ga bolje poznam od Cesarja.
Ste ugotovili, da ga res poznate tako dobro?Ugotovil sem, da se je spremenil. V tistem trenutku si je tudi Cesar s svojim obnašanjem in profesionalnostjo zaslužil kapetanski trak.
Ste naredili napako?Mogoče.
Ste zaupali napačnemu?Ne bi temu tako rekel. Morda bi šlo bolje, če bi dal kapetanski trak Cesarju. Cesar je z menoj vedno komunikacije na ravni, dostojni kapetanskega traku. Medtem ko se je Handanović pogreznil. Ni bilo več komunikacije, distanciral se je. Vsi, ki so bili okoli mene, so se distancirali in potem sem ostal sam.
Handanović je imel do medijev v zadnjih letih ignorantski odnos. Je bil takšen tudi v slačilnici?Ne. Trudil se je, da bi na vsaki tekmi zmagali. Ni bilo konfliktov.
Vam je govoril, katere igralce pokličite v reprezentanco?Ne. Nikoli ni prestopil meje. Seveda je imel kot kapetan svoj pogled na določene stvari, tako kot drugi kapetani. Glede tega ni šel predaleč.
V čem ste pričakovali več od njega?Zmotilo me je, ker mi v trenutku, ko se je odločil za operacijo, tega ni povedal, to je bilo pred tekmo s Švico. Povedal mi je šele dva dni pred operacijo. Pričakoval sem, da mi bo te stvari kot kapetan odkrito povedal. Poznate pa tudi zadeve z novinarske konference.
Kako ste se počutili, ko je na novinarski konferenci govoril, da ne namerava nikomur pojasnjevati, ali bo končal reprezentančno kariero, medtem ko ste sedeli poleg njega?Ni mi bilo vseeno. O teh stvareh je treba govoriti na relaciji trener–igralec. Bilo mi je malo neprijetno.
Vas je kakšen igralec razočaral?Ne bom rekel, da me je razočaral. Sem bil pa presenečen, ko je Zlatan Ljubijankić na neki način zavrnil igranje proti Albaniji. Takrat je podpisal pogodbo na Japonskem. Vedel sem, da je ta tekma zame ključna, imel sem težave s sestavo ekipe zaradi poškodb. Rekel je, da ga boli koleno. Odvrnil sem mu, da ga koleno boli že nekaj časa, pa je vseeno igral. Potem je dal na plan zasebne probleme, dokler nisva prišla do pravega razloga – da se mu je težko sestaviti po vrnitvi na Japonsko, ker je bil na novo v klubu. To me je presenetilo. Še posebno ker je on eden tistih igralcev, ki sem jih dolga leta treniral in jim na njihovi poti pomagal.
Ste vse odločitve sprejeli samostojno?Ja.
Pravite, da so vas načrtno hoteli destabilizirati. Veste, kdo je to želel početi?Vem. Ljudje iz različnih sfer, tudi iz novinarskih krogov, moji trenerski kolegi... Vem, kdo je plačeval študentom, da so pisali po forumih, zavajali javnost.
Pravite, da ste prejemali grožnje. So se podpisali z imenom in priimkom?Na žalost niso imeli toliko poguma. Teh stvari, ki so se mi dogajale, ne privoščim nikomur. Pisma sem strgal, izbrisal sem telefonska sporočila. Predsednik mi je povedal, da so grožnje pošiljali tudi na zvezo. Govoril sem z vašimi kolegi, da so klicali v redakcijo. Nekatere stvari sem spravil. (Pokaže plastificirane članke, op. p.)
Shranili ste si tudi citat predsednika Čeferina: »Klical me je novinar, naj ne ne vzamem Stojanovića.« Kdo je bil to?Branko Vekić.
Ste takrat lahko opravljali svoje delo tako kakovostno, kot ko ste bili trener kje drugje?Ne. Vse skupaj me je zbegalo. V določenem trenutku sem se izgubil. Vsakodnevno sem dobival rafale. Takoj po prvi tekmi so vsi skočili v zrak. Pred tekmo s Škotsko je na NZS prišel dopis, da me bodo že med polčasom zamenjali. Ne vem, kdo je to poslal. Toda kdo je v prvem letu na selektorskem mestu naredil kaj odmevnega? Potreben je čas, ki ga meni niso dali. Izvlekel bi me lahko le rezultat, ki pa v tistem trenutku ni bil realen, torej biti prvi v skupini.
Ste imeli občutek, da vas je Aleksander Čeferin vseskozi podpiral?Imel sem občutek, da imava korekten odnos. Po tekmi z Albanijo sem rekel, da mi je vsega dovolj. Nekako so me prepričali, da počakamo do decembra, da bi postavili nova pravila, ampak je bila vmes še tekma proti Makedoniji, ki je vse obrnila na glavo. Predsednik je stal za menoj, kolikor je bilo v njegovi moči.
Morda vam ni naredil usluge z izjavo, da je uvrstitev na SP nuja.Se spomnim te izjave. Letvica je bila postavljena zelo visoko, medtem ko je bilo realno stanje malce drugačno. Še posebno ker se je na videz lahka skupina izkazala za težko. To vidimo zdaj, ko so se tri reprezentance iz tiste skupine uvrstile na EP v Franciji (Švica, Islandija in Albanija, op. p.), Norvežani so izpadli v dodatnih kvalifikacijah, Ciper je bil do konca v igri za dodatne.
Zanimivo je, da uvrstitev slovenske reprezentance na evropsko prvenstvo v Franciji ni bila nuja, čeprav je bilo mest, ki so vodila tja, več.Po tem se nisem več ukvarjal s cilji reprezentance. Vem, da je bil meni cilj postavljen zelo visoko. Ali sem bil žrtvovan za nekatere stvari, ne vem. Nekateri me prepričujejo, da sem bil, jaz pa ne želim razmišljati tako. Ne morem pa odmisliti možnosti, da je to morda res.
Danes kaj obžalujete?Delal sem napake. Kdo jih ne? Žal mi je, ker tisto nisem bil več jaz. Izgubil sem lastno identiteto. Nisem pokazal dovolj velike ostrine, ki sem jo imel prej.
Kar nogometaši začutijo?Najbrž. Tega ne moreš skriti. Ni šlo za strah, ampak za zbeganost, v kateri ne veš več, kaj bi naredil. To se mi je zgodili prvič. Rafal v Beogradu je bil še mnogo močnejši, pa se mi to ni zgodilo.
Imate zdaj dušo očiščeno?Ja, ker sem razčistil ključne probleme, za katere so me obtoževali. To je, da se nisem potrudil, da bi igrala Novaković in Koren. Da so me nastavili lobiji in podobno. Če sem del katerega lobija, sem le del glasbenega. In to alternativnega rocka.
