Naslov knjige je Včasih. Napisal sem jo na podlagi ene od mojih pesmi. Nekega dne sem spoznal, da sem s to pesmijo premalo povedal, zato sem jo počasi začel širiti. Že naslov pove, da gre za to, kako sem življenje videl prej, kako ga vidim zdaj in kako bi si ga želel videti v prihodnje. To se dogaja skozi zgodbo glavnega junaka, ki se je v prejšnjem času počutil precej bolje kot zdaj.
V času nekdanje Jugoslavije?Ne govorim o Jugoslaviji, ampak na splošno, o nekem drugem času, v katerem ni bilo toliko surovosti, boja za preživetje, nestrpnosti in nevoščljivosti. Ko si šel v tistih časih na morje, si dal sosedu ključe, zdaj so zaklenjena tudi vhodna vrata bloka, imamo varnostnike in tako naprej. To se je dogajalo, ko je bila moja generacija mlajša, in takrat je seveda bila Jugoslavija. Ampak ni vezano le na to, ne teritorialno ne časovno. Gre za junaka, ki išče somišljenike in jih na koncu najde za en večer.
Vaš junak je utesnjen v spone družbe?Je eden od milijonov, ki se počutijo enako. Ki jih je družba prepričala oziroma prisilila, da začnejo dvomiti o sebi, da se skrijejo in ne vidijo potenciala v sebi. Nato dvignejo roke, samo da preživijo. A ni poanta v tem, da le preživiš. Kajti vsak je postavljen na svet z določenim ciljem, namenom, poslanstvom, ki ga v vsakem izmed nas ubijajo drugi.
Kaj ubija njegov talent?Ne bi rad vsega odkril. Knjigo naj vsak doživi na svoj način. Vsakdo se je našel v opisanih situacijah. Je malce filozofsko obarvana. Ni lahka, tudi sam jo težko berem. Nočem s svojimi sugestijami usmerjati bralca.
Kaj pa danes utesnjuje? Strah ljudi izvira iz bojazni, da ne bodo preživeli?Tako je, strah jih je, da ne bodo preživeli. Strah jih je razviti svoj potencial zaradi kritik, ki so neprestano okoli njih. Te pa najbrž obstajajo zato, ker se redko kdo, ki kritizira, potrudi s poglabljanjem. Teh kritikov brez osnove je vse več. Oni ubijajo talent. Malo bolj labilni in nesamozavestni ljudje se skrijejo, pozabijo na svoj talent, na dobre stvari, ki jih lahko ponudijo svetu. In le živijo iz dneva v dan, negativci pa so na isti ravni.
Kakšno vlogo ima pri tem družbenopolitični sistem? Ali pa je zlo, o katerem govorite, kar v človeku samem?Ne. Prav gotovo nanj vpliva sistem, okolje, družba. Človek se ne rodi s potrebo po nikotinu, kofeinu, pa začne s tem, ker to delajo prijatelji in podobno. Zlo se naseli v tebi in se nerazumljivo širi z neverjetno hitrostjo.
In vidite veliko strahu med ljudmi, ki si ne upajo živeti, ampak želijo le preživeti?Ja. Predvsem to. Utesnjeni so. Vidna je čudna energija. Ne bom rekel negativna, ampak čudna. Če si sam, je potem mnogo lažje, kajti s svojo energijo, kakršna koli že je, se nekam skriješ. Če je okoli tebe veliko ljudi s pozitivno energijo, pa je to lahko dobra stvar, kot se na primer zdaj dogaja v Ljubljani z nogometom. Čuti se pozitivna energija. Potem gredo tudi preostale stvari, ki lani z istim sistemom niso šle. Žoga gre v mrežo, ne več v vratnico. Ko prevlada negativizem, pa je učinek nasproten.
Vi ste vse to premagali?Sem. Pridejo trenutki, ko se borim sam s sabo. A sem prišel do te faze, da sem zbral okoli sebe ljudi s pozitivno energijo.
Kako naj se ljudje spoprimejo s temi težavami?Samo ne se predati. To je morda patetična floskula, a kaj drugega ti ne preostane. Če se predaš, si izgubil. Če se čutiš sposobnega za kar koli, le delaj, najdi ljudi, s katerimi lahko to dvigneš na višjo raven in ki ti bodo pomagali. Tisti, ki verjamejo v boga, pravijo, da je to bog. Tisti, ki verjamejo v neke druge sile, se osredotočijo na to. Vse te energije ti pošiljajo ljudi na pot. Ali v njih razbereš kakovost, partnerja, sodelavca, mentorja, je odvisno od tebe. Pravijo, da bog večje ovire pošilja tistim, ki so sposobnejši.
Vam je postavil velike ovire?(smeh) Da ne bo moj odgovor zvenel samohvalno. Ampak lahkih ovir na svoji poti nisem imel. To zagotovo ne.
Katera je bila najvišja?Na večje ovire sem naletel na osebnem kot na športnem področju. Še vedno jih premagujem in še vedno se bodo pojavljale.
Na športnem področju ste na največje ovire naleteli, ko ste bili selektor?Večje ovire so bile, ko sem bil trener Crvene zvezde. Z eno razliko. V Crveni zvezdi sem imel okoli sebe in na stadionu več ljudi s pozitivno energijo kot v reprezentanci.
V Crveni zvezdi ste ovire preskočili, v reprezentanci jih niste.V reprezentanci jih nisem, ker mi niso pustili, da jih preskočim.
Ko ste hoteli preskočiti oviro, so vas prijemali za nogo in vlekli nazaj?Še začel nisem, pa so me že vlekli nazaj.
Rekli ste, da boste nekega dne povedali, kaj se je dogajalo.Zgodba o reprezentanci je definirana. Takoj, ko izdam knjigo, sledi to. Sem že domenjen za intervju s tistimi, ki sem jim to najprej obljubil. Mislim, da se bo zgodilo v oktobru. Počakal bom, da gredo mimo kvalifikacijske tekme.
Ne tako dolgo nazaj sta trenerja zamenjala Olimpija in Maribor, obakrat ste se pojavljali kot kandidat. Ste bili res v kontaktu s tema kluboma?Toliko sem že izkušen na tem področju, da vem, da takrat, ko se zelo veliko govori in piše o tem, je najmanj možnosti, da boš postal trener določenega kluba. Koliko je bilo kontaktov in ali so bili, bom zadržal zase. Oba kluba imata trenerja. Srečo želim obema.
Direktor Olimpije Ranko Stojić je rekel, da niste profil trenerja za Olimpijo. Ste bili užaljeni zaradi teh besed?Ne. Bil sem presenečen. Doživel sem še mnogo hujše besede in degradacije. Nisem se hotel spustiti na to raven, da bi se pregovarjal prek medijev. Raje sem ga poklical in mu povedal vse, kar mislim.
Boste še nam povedali, kaj mislite?Naj vam pove on.
So padale sočne, celo grde besede?Ne, grdih besed ni bilo. Šlo je za oris situacije. Bil sem presenečen nad tem, kar sem prebral, ker je zelo malo resnice v tem.
Namignil je, da vi ne bi postali trener Crvene zvezde, če ne bi bilo njega.Kar nekaj je takih, ki so prišli do mene in rekli, da so zaslužni za to, da sem postal trener Crvene zvezde. Jaz vem, kakšno vlogo je imel Ranko.
Stojić se je pogovarjal z vašim nekdanjim pomočnikom Milošem Kostićem. Morda se je zdelo, da ste zaradi tega užaljeni, ker ni poklical vas.Nisem bil užaljen niti nisem dal nobene izjave na to temo. Gre le za plod domišljije nekaterih ljudi, ki imajo vso pravico za to. Sam pa ne bom pustil, da me nekdo, katerega domišljija nima meja, degradira na kakršen koli način.
Vas bo reprezentančna zgodba grizla, dokler ne boste imeli priložnosti, da jo popravite?O tem, ali bom imel še kdaj priložnost biti selektor, ne razmišljam. Ne morem pa pobegniti od tega, da je to madež na moji karieri. Veliko razmišljam o tem. Še posebno zato, ker vem, da za mnogo stvari, za katere so me obtožili, nisem kriv. To bom skušal razložiti. Morda bi moral to storiti prej, vendar sem se držal vseh dogovorov z ljudmi, s katerimi sem delal ta projekt. Odgovoril sem si, ko sem osvojil naslov državnega prvaka s Crveno zvezdo.
Rekli ste, da ste v Beogradu dobili vse nazaj, kar nogometni trener potrebuje. Kaj vse ste prej izgubili? Samozavest?Ne bom rekel, da sem povsem izgubil samozavest, kajti če bi jo, ne bi šel v Beograd. To je bila »samomorilska« poteza. Če tam ne bi ničesar naredil, bi tu mojo trenersko kariero pokopali za vse večne čase. Nekateri so na to komaj čakali. Celo stavili so, da v Beogradu ne bom zdržal več kot dva meseca. Našli so se v neki znani gostilni, kjer se zbirajo nogometni veljaki. Petnajst nogometnih vedežev je stavilo proti enemu avtomehaniku. Na srečo je avtomehanik zmagal. Torej je šlo za željo, da mi ne bi uspelo. Eno je biti nevoščljiv, drugo pa je želeti slabo drugemu človeku. Ti dve stvari strogo ločim.
Kot trener želite vedno zmagati. Toda, ali je rezultat vedno najpomembnejši v športu?Ne. Z leti to vse bolj in bolj dojemam, a na žalost tisti, s katerimi delaš, tega ne razumejo. Kaj je rezultat? Lahko ga meriš v številu točk, pokalov ali produkciji igralcev. Sem pedagoški delavec in uspeh zame v športu je, da izoblikuješ igralca v vseh pogledih. Da ga pripraviš na življenje, da postane kompletna osebnost. Da zna dobro igrati nogomet, da se zna lepo obnašati, obleči, da skrbi za družino... Gre za cel paket. Vidim, da sem bil v tem kar nekajkrat neuspešen.
Res?Ja. Iskreno. Nekaterih igralcev nisem izoblikoval ali pa so se oni spremenili. Tudi to je možno.
Govorite o tistih, ki ste jih trenirali, ko so bili še zelo mladi?Ja. Nekatere sem vzel, ko so bili na pol poti, nekateri so bili že formirani. Hitro so pozabili na nekatere stvari. Žal mi je, ker jim nisem do konca vcepil, da so nekatere vrednote mnogo pomembnejše od rezultata in od klubov, v katerih živijo. Življenje piše čudne zgodbe. Pripravi te tudi do tega, da začneš na svet gledati z drugačnimi očmi. Ne glede na to, kje igraš in koliko denarja imaš.
Te vrednote so?Spoštovanje in hvaležnost. Do ljudi, staršev, profesorjev, starejšega človeka, zakonov, do vsega. In seveda do ljudi, s katerimi si nekaj naredil. Ki so te dvignili na višjo raven. Vsak izmed teh je ključni člen. Vsi smo ključni člen. To je treba spoštovati. Nekega dne bodo ti isti potrebovali spoštovanje, a ga ne bodo doživeli.
So nogometaši dojemljivi za vaše pesmi in knjige?Vedo, da pišem, a jih ne poznajo.
Ker oni ne želijo ali vi?Jaz. Ne vidim razloga, da bi jim razlagal o tem. Glede na to, kakšno glasbo poslušajo, pa nimam niti želje, da bi poslušali moje pesmi. Sem pa v Crveni zvezdi treniral Đorđeja Rakića, ki prav tako igra kitaro. Enako kot jaz je domač v trših zvokih, od Metalice do Joeja Satrianija, Santane... To sem nazadnje doživel na začetku svoje kariere v Domžalah, kjer se je za takšno glasbo zanimal Armando Mlinar. Vsi drugi poslušajo nekaj, česar ne prebavljam.
Potem pa po zmagi težko zdržite v garderobi.Drži. Ampak če je veselje, tudi jaz dvignem roke, ne glede na to, kakšna glasba se posluša.
