Vprašanje vračanja prosilcev za azil je postalo aktualno, ko je Nemčija napovedala, da bo začela begunce vračati v države prve registracije. Preverili smo, kako ti postopki potekajo in kako intenzivna je sploh izmenjava azilantov med evropskimi državami po dublinskih postopkih. Podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo, da so postopki vračanja prosilcev za azil v drugo državo redko uspešni – v zadnjih šestih letih delež nikoli ni presegel 30 odstotkov, v letih 2013 in 2014 (za letos primerljivih podatkov še ni) pa se je uspešnost postopkov še zmanjšala.
Statistika kaže, da največ azilantov v druge države vrne Nemčija, največ pa jih na prošnjo drugih držav nazaj sprejme Italija. Slednje je razumljivo, saj Nemčija v absolutnih številkah tudi sprejme največ migrantov, donedavna pa je največ migrantov v Evropo prihajalo skozi Italijo.
Razlogi za vračanje različni
Države begunce vračajo iz zelo različnih razlogov: od združevanja z družino do humanitarnih razlogov ali zato, ker je prošnja za zatočišče že vložena v drugi državi, ali pa zato, ker je begunec v državo vstopil nezakonito. Vračanje migrantov v države prve registracije, ki je postalo bolj aktualno v zadnjih tednih, je pravzaprav eden najmanj uspešnih postopkov vračanja. Leta 2014 so tako države EU, Švica in Norveška na tej podlagi v druge države poslale skoraj 10.000 zahtevkov, preselile pa so jih nazadnje manj kot 650.
Pa Slovenija? Naše statistike ni. V našo državo se na leto vrne kakšnih 60 iskalcev zatočišča, na podlagi prve registracije se, po dostopnih podatkih, ni vrnil še nihče. Prav tako Slovenija, vsaj do lani, na tej podlagi ni vrnila še nikogar. Za letošnje podatke smo zaprosili ministrstvo za notranje zadeve, a nam v več kot tednu dni podatkov in komentarjev na to temo niso poslali.
Naš sogovornik, dober poznavalec problematike (ime hranimo v uredništvu), pravi, da Slovenija več prosilcev za azil vrača v druge države, kot pa jih sama sprejme nazaj. Tisti posamezniki, ki so v postopkih vračanja, so nastanjeni v centru za tujce v Postojni, ki je institucija zaprtega tipa. Postopki vračanja ne trajajo dolgo, a se lahko zavlečejo, če se prosilci za azil zoper vrnitev pritožijo.
Nekateri kar izginejo
Statistika je sicer z vidika merjenja »uspešnosti« postopkov vračanja pomanjkljiva tudi zato, ker mnogi azilanti med postopkom vračanja enostavno »izginejo« ali se vrnejo v državo izvora ali pa se med postopkom njihov status spremeni in se v drugo državo vrnejo na podlagi drugih in ne dublinskih pravil. Naš sogovornik ocenjuje, da veliko ljudi, ki sicer v Sloveniji zaprosijo za azil, odide iz države in se vanjo ne vrne več; vrne se jih le okoli deset odstotkov. Razlogi za to so različni, vendar ne povsem raziskani, pravi.
