Skladatelja Tomaža Sveteta so v tem prostoru resneje začeli jemati šele, ko je v tujini prejel že nekaj pomembnih nagrad in ko mimo njegove četrte opere Kriton, ki je leta 2000 dobila nagrado na uglednem mednarodnem tekmovanju Johanna Josepha Fuxa v Gradcu, preprosto niso mogli. Zaradi tega uspeha je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada, zanimanje zanj pa so potem pokazali v mariborski Operi: leta 2003 so uprizorili njegovo operno grozljivko Pesnik in upornik, pred dvema letoma še pravljično opero Granatno jabolko, leta 2007 pa njegovo peto opero Pierrot in Pierrette.
Domačijski sindrom
»Ta prostor je zelo specifičen glede na druge, je pa domačijski sindrom prisoten tako pri nas kot v Avstriji, Nemčiji in drugih kulturno razvitih deželah in kozmopolitsko usmerjenih okoljih. Res pa je v Sloveniji posebej izrazit. Moraš biti del te kulture. Ker glede na število naročil in izvedb mojih del očitno nisem, v tujini intuitivno iščem priložnosti,« pravi Svete. »Izvedbe niso toliko stvar okolja, temveč institucij, in ne bi obsojal opernih direkcij kar vseh po vrsti. Čutim pa do njih globoko empatijo, kajti ni jim zavidati položaja, v katerem so se znašle.«
Njegove opere so komornega značaja, čeprav skladatelj pravi, da vsebujejo značilnosti tako velikega kot majhnega odra: »To je bolj posledica politike opernih direkcij, ki ne naročajo velikih oper. Je pa recimo Kriton nastal neposredno za komorni oder, čeprav se glede zasedbe nagiba že proti veliki operi, saj vključuje 30 inštrumentalistov, šest pevcev in dva zbora.«
Tudi njegova zadnja, deveta opera Junak našega časa, ki se opira na dramo Kartoteka poljskega dramatika Tadeusza Różewicza, naslov in deloma lik pa si je seveda izposodil pri ruskem pesniku Lermontovu, je glede na scenske zahteve pisana izrazito komorno: »Scena je asketska, kajti bogata scena nosi v sebi kali korupnosti, kar pa je v nasprotju z avtorjevo idejo človečnosti in iskanja odgovorov, kako preživeti na ruševinah kulture po 2. svetovni vojni. To situacijo ponovno intenzivno doživljamo sedaj. Drama iz 60. let drži zrcalo neki abstraktni družbi in jaz sem to ogledalo pokazal sedanji. Nekaj, kar se je zdelo kot fantazma ali ironija na neko družbo, ki se morda ne bi nikoli zgodila, se zdaj dogaja kot naša realnost.«
Junak v začaranem času
Je potem »junak našega časa« heroj ali je žrtev? Skladatelj pravi, da je tipičen junak nekega začaranega sveta. »Če smo v časih totalitarnega režima oziroma malomeščanskega komunizma govorili o razočaranem času, lahko zdaj govorimo o začaranem času. Danes globalna družbena situacija sili ljudi v to, da so srečni, in če niso, morajo gojiti iluzije, da so. Samo kakšna detonacija nas opomni na realnost. Tudi naš junak je tipičen pasiven junak, ki je bil zelo značilen tudi za takratno sodobno poljsko in vzhodnoslovansko literaturo. Junak leži v postelji in zelo dramatičen trenutek se zgodi, ko se z levega boka prevali na desnega...« S to opero nagovarja slehernika, pravi skladatelj: »Junak našega časa je tip urbane opere, ki ima veliko družbenokritičnih podtonov. Teater brez subverzivne podstati je mrtev teater.«
To je tudi njegov prvi primer opere buffa, sicer pa se je v vsaki operi preizkusil v drugačnem stilu: prva a je bila televizijska, druga radiofonska, tretja operna grozljivka .../operni spektakel, četrta filozofska, peta komorna, šesta pravljična. Sedma je apologija in dvojček k četrti operi, osma pa sledi dramski predlogi Smoletove Antigone; slednji še nista bili uprizorjeni.
